Stopila sem v sobo, pogledala naokrog, se namrščila, zavzdihnila in sama pri sebi zagodrnjala, češ: “Zakaj je danes tako temno?” Moje misli so nemudoma brez težav našle krivca: vreme!
In že sem se znašla v začaranem krogu strupenih misli o tem, kako da ravno pri nas ne more vsaj tu in tam posijati sonce. Živiš v napačnem kraju, sem si rekla. Kako slabo! Kako morem živeti tu? Res ne bi šlo kje drugje? Kdo je kriv, da živim tu? Zakaj so okna na tej strani, zakaj so okrog naše hiše še druge hiše, ki kvarijo razgled …?
Hudi duh je kar pokal od ponosa.
Sekunde so pomembne
V nekem trenutku sem se zdrznila in kar zadelo me je. Kako daleč sem (zopet) dovolila zagrenjenosti v pičlih nekaj sekundah – in to samo zato, ker se mi je v prostoru zdelo nekoliko temno! Tema se osupljivo hitro priplazi do srca …
Gotovo gre tudi drugače. Poskušala sem prevrteti čas nazaj in se še enkrat razgledala naokoli. Nekaj ni bilo tako, kot bi moralo biti … Seveda! Le kako, da nisem že prej opazila? Žaluzije so bile spuščene in zastrte. Vdihnila sem, izdihnila in se naglas zasmejala. Od olajšanja. Srce mi je zaigralo ob spoznanju, da je rešitev zares zelo preprosta! Le odstreti moram žaluzije …
In prostor je napolnila svetloba.
Kaj pa moje srce? Komu pripadam?
Tako se ob vstopu v postni čas razgledujem po svojem srcu. Dovolim, da ga ožarja in mehča Božja svetloba, Božja ljubezen? Ali pa v lahkomiselni samozadostnosti kar naprej trdosrčno zastiram žaluzije? Kako hitro se to zgodi! Žaluzije napuha, trme, sebičnosti, razdražljivosti … Ko jih gledam neprepustno zastrte, me prizor res potre.
A ključno je, da ne pozabim, komu pripadam. Da ne pozabim, kako preprosta je rešitev iz notranje teme: Gospod neprenehoma potrpežljivo čaka, da pridem k njemu in mu dovolim, da on odstrani vse, kar me oddaljuje od njega. Le prepustiti se moram in sprejeti njegovo usmiljenje.
Ob začetku tega milostnega časa se veselim zakramenta svete spovedi – da odložim vse, kar je od hudega in preprečuje Kristusovi luči, da bi vstopila v moje srce ter ga razsvetlila z božjim sijajem.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina.
