Če so od vas kadarkoli zahtevali popoln nastop, popolno obnašanje, popolne ocene itd., potem veste, kako naporno je ugajati. Mnogi v želji po superlativih sebe izčrpamo do onemoglosti. Mame z željo po popolnosti v dobri veri enake zahteve postavljajo pred svoje otroke. Ti se pred tem seveda ne znajo braniti, zato svoje stiske premnogokrat vlečejo v odraslo dobo.
Zakonska in družinska terapevtka ter teologinja Anica Koprivc Prepeluh pripoveduje o popolnosti, ki to ni.
Kaj, če bo zamudil življenjsko priložnost?
Perfekcionizem je strah pred napakami. Napaki se preprosto izognemo tako, da imamo vse pod nadzorom. Perfekcionistične mame so zahtevne tako do sebe kot tudi do otroka, za katerega želijo, da izpolnjuje visoke standarde. Nikakor ne sme imeti napak, saj je na nek način njihov podaljšek. Strah jih je namreč, da ga otrok polomi in zamudi kakšno življenjsko priložnost. Otrok vso mamino osebnost in držo do sebe podzavestno vsrka vase.
Rojstvo – velik šok
Otroku s tako držo delamo veliko škodo. Najmlajši namreč potrebujejo temeljno sporočilo, da so v redu takšni, kot so. Koprivc Prepeluhova govori o tem, da lahko mame, ki so nagnjene k popolnosti, že ob rojstvu otroka doživijo velikanski pretres.
“Otroci ne delujejo po programu in le redki so tisti dojenčki, ki spijo tako, da ima mama dovolj počitka, se dojijo točno na tri ure, se ponoči ne zbujajo ali nimajo težkih dni. Za vsakršno mamo, sploh pa za takšno, je dojenček ogromen stres, saj se mora soočiti s tem, da nima vsega pod nadzorom. Temu primerno ji zmanjka moči, je zelo utrujena, počuti se na robu depresije. Čudi se: Kaj je z menoj? Vedno sem se trudila biti popolna na tisoč področjih.”
Sledimo otroku ali svojemu strahu?
Pri takšni mami pa se perfekcionizem ne ustavi, temveč se nadaljuje v otrokovem odraščanju. Mamo pozneje skrbi, ali bo imel otrok vse najboljše pripomočke, vaje, obšolske aktivnosti. Boji se, da ob tem, ko prepozna otrokov talent, ne sme prav ničesar zamuditi in zato začne otrokovo “kariero” graditi že zgodaj.
Strokovnjakinja razlaga, da je treba otroka zdravo podpirati pri talentu oz. njegovih aktivnostih, pri tem smo lahko tudi zahtevni. A pomembno je, da sledimo otroku, ne pa svojemu strahu. Ko otroku nenehno dihamo za ovratnik, ta nima občutka, da se lahko uči iz svojih napak. Učenje iz lastnih napak pa je temeljna otrokova potreba.
Oče jo pomiri
Ob takšnih mamah običajno najbolj nastradajo hčere. Najtežje je edinkam brez očeta, saj nimajo nikogar, ki bi postavil mejo, jo pomiril, jo potolažil, da je v redu, ko stvari niso popolne, da zmore in verjame vanjo. Hčere se v obdobju najstništva vedno identificirajo z mamo, ne glede na to, kako se ji upirajo.
S sinovi je drugače. Ti se lahko identificirajo z očetovsko figuro (če jo seveda imajo ob sebi). Mama, ki ima nad njim nadzor, mu sicer slabi samozavest, a je sin vseeno sposoben reči: v redu, s tem se ne bom obremenjeval. V mnogi primerih pa se zgodi, da se sin s svojo perfekcionistično mamo sreča prek dekleta oz. žene.
Kako sem naporna
Perfekcionistke svojo držo prepoznajo šele takrat, ko pride do izgorelosti in jim telo pove, da tako ne gre več. V mnogih primerih so njihovo ogledalo družina ali sodelavci, če so seveda iskreni.
Včasih pa se zgodi tudi, da imajo srečo in uvidijo, da so do svojih otrok takšne, kot so bile do njih njihove mame. Taki drži se običajno uprejo in se soočijo s tem, kdo so v resnici, brez šminke, brez popolnosti.
Kristjanke nismo izvzete
V želji po popolnosti kristjanke seveda nismo izvzete. Perfekcionističnim ženskam je izpolnjevanje verskih dolžnosti le ena alineja več na listku z obveznostmi. Toda če smo kristjanke, verjamemo, da nas ima Bog rad z vsemi napakami, zato jih moramo sebi in drugim dovoliti. Vprašajmo se: Kakšno podobo o sebi in Bogu imamo? Ali Bog, v katerega verjamem, hoče popolnost oz. storilnost?
Zapomnimo si, da nas ima Bog rad takšne, kot smo. Terapevtka omeni misel sv. Pavla, ki prosi Boga, da bi mu odvzel trn oz. neko stisko. Bog mu pravi, da mu je dovolj njegova milost in da ni potrebe, da bi bil popoln.
Kako si pomagati?
Otroci, ki so bili žrtve perfekcionistične mame, si seveda iz ozračja teženja po popolnosti ne morejo pomagati sami. Lahko mu pomaga le okolje, ki ga spodbuja, da lahko varno in zdravo dela napake. Ko odraste, pa naj si le poišče pomoč in pride v stik sam s seboj.
Koprivc Prepeluhova razlaga, da ti življenje tako ali tako samo prinese lekcije, ki jih moraš predelati. Dogaja se, da srečaš ljudi, ki ti nastavijo pošteno ogledalo.
“Najbolj se obrusimo v odnosih in tudi z otroki, s katerimi imamo na voljo milijon popravnih izpitov. Dovolimo si reči, da je jutri za nas nov dan oz. nov popravni izpit. Ko ne zmoremo več, se lahko brez skrbi naslonimo na Boga. S tem že spoznavamo, da nismo popolni,” sklene sogovornica.
