Poznamo veliko vrst umetnosti in o umetnosti lahko govorimo na zelo različne načine. Eni imajo zanjo več smisla, drugi spet manj. V različnih obdobjih se umetnost tudi spreminja. Toda to, kar je res lepo, nagovori človeka tudi še po tisočletjih.
Poznamo pa še eno umetnost, s katero se ukvarja vsak od nas in je pomembnejša od vseh ostalih umetnosti, o katerih beremo v knjigah in ki jih lahko občudujemo v galerijah. To je preprosto umetnost življenja, ki bi jo lahko definirali takole: Umetnost življenja je sprejemanje dejstev takšnih, kot so.
Ta umetnost je pomembna za vsakega človeka in kakovost njegovega življenja je odvisna prav od tega, koliko jo obvlada. S tem učenjem začenja že kot majhen otrok in nadaljuje z njim vse do smrti. V popolnosti pa jo bo obvladal verjetno šele takrat, ko bo prestopil prag večnosti. Za zdaj pa se lahko trudimo, da bi ji bili čim bolje kos.
Če smo iskreni, moramo priznati, da učenje te umetnosti sploh ni tako lahko. Eno so naše želje in pričakovanja, drugo pa je realnost življenja, ki je ne moremo spreminjati. In marsičesa v življenju res ne moremo spreminjati, pa če bi to še tako želeli.
Če znaš sprejemati življenje takšno, kot je, se ne boš zaman zaletaval v nekaj, kar ni mogoče, in tako zaman izgubljal življenjsko energijo, ki bi jo lahko uporabil za kaj drugega. Mnogi ljudje delajo prav to.
Pred kratkim sem se o tem pogovarjala s skupino ljudi. Mnogi so mi zatrjevali, da človek mora sanjati o stvareh, ki bi jih želel imeti, pa jih morda ne bo imel nikoli. Nekdo je še rekel, da človek živi toliko časa, dokler sanja.
Seveda so takšne sanje lahko za marsikoga prijetne in dobrodošle, če se ves čas zaveda, da so to le sanje, nikoli uresničljive, zato tudi ne troši po nepotrebnem energije, da bi jih uresničil.
Dobro je, če človek sam zase o tem razmišlja in se zavestno odloča, kako bo ravnal, da bo zanj najbolje. Kdor zna sprejemati življenje takšno, kot je, je velik umetnik. Tudi če o njem ne bo pisalo v nobenih knjigah. Bog ga bo sprejel kot velikega umetnika.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 9.
