Vabljeni k spremljanju svete maše iz župnije Grosuplje, ki jo daruje župnik Martin Golob.
Zapovedi so kot ograja
Župnik Martin je opozoril, da Božje zapovedi niso namenjene temu, da bi nam Bog lahko žugal, ko jih prekršimo. Božje zapovedi so kot markacija, kot ograja, ki nas varuje, da ne pademo.
“Če človek ljubi, te ograje sploh ne potrebuje. Kot pri strmem stopnišču: dokler imamo zdrave noge, ograje niti ne opazimo. Če pa smo poškodovani ali šibki, nam ograja še kako prav pride.” Enako je pri veri – ko smo v stiski, ko je naša vera omajana, so zapovedi kot smerokaz.
V evangeliju smo slišali, da so trgovci iz templja naredili tržnico. “Toda Boga ne moremo kupiti z nobeno stvarjo, ne moreš ga zaslužiti ali si ga izboriti. Bog je ljubezen. In ljubezen se ne prodaja.”
Kaj je tempelj?
“Kraj, kjer se srečujemo z brati in sestrami, kjer najdemo samega sebe, kjer si lahko ti ti.” Paziti moramo, da ne bo v naših življenjih kakšna druga stvar postala naš tempelj. “Jaz sem ljubosumen Bog,” župnik Martin spominja na besede iz Svetega pisma.
Tudi naše telo je tempelj. V vsakem prebiva Bog. Zato se z vsakim človekom lepo ravna.
Kaj je torej ta jeza, s katero je Jezus razdejal tempelj? To je gorečnost. “Zakaj so me starši kaznovali? Zakaj so bili hudi name? Ker me imajo radi.” To kreganje je neke vrste očiščevanje. Prepir med dvema je tudi “pucanje” tega odnosa.
Tako naj Jezus tem postu očisti iz nas vse, kar je v napoto, kar onemogoča, da bi ljubili. “Dovolimo, da Jezus ‘spuca’ tempelj našega življenja,” je homilijo sklenil grosupeljski župnik.
