Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 20. aprila |
Sveta Agnes (Neža)
home iconDuhovnost
line break icon

Nekdanja ateistka: Izročila sem se Bogu, ki me je sprejel s preteklostjo, slabostmi in prihodnjimi grehi vred

Photo By Dino Ignani

Urška Kolenc - objavljeno 07/03/21

Kot desetletna deklica je govorila, da je vera opij za množice, nato pa v odraslosti prišla do popolnoma drugačnega spoznanja

Angležinja Sally Read je odraščala kot ateistka. Kot dojenčica je bila krščena v Anglikanski cerkvi, a zgolj zato, da – po prepričanjih staršev – v prihodnosti ne bi bila za kaj prikrajšana. Pri 10 letih se je posmehovala vsem, ki so verovali in naučeno govorila, da je vera opij za množice. Vcepili so ji, naj nikoli ne poklekne pred nikomer in ničemer.

Po končanem šolanju za medicinsko sestro se je pri 22 letih zaposlila na psihiatričnem oddelku, kjer je negovala ostarele duševne bolnike. Pri tem se je pogosto srečevala tudi z vprašanjem o evtanaziji in kot ateistka verjela, da je ohranjanje izčrpanih teles v dolgotrajnem trpljenju nesmiselno in moralno napačno. “Nisem dvomila o pravici, da si človek vzame življenje – saj je vendar njegova last in ga lahko konča, kadar želi.”

Poleg službe se je posvečala pisanju pesmi – leta 2010 so jo razglasili za eno najbolj obetavnih mladih britanskih pesnikov –, večkrat pozirala kot model, večere pa preživljala z ljubimcem ali ob veseljačenju po lokalih.

V peklu sem”

Ko je imela 26 let, so zdravniki njenemu očetu povedali, da ima pred seboj le še tri mesece življenja. “Dneve sem preživljala v posebni grozi, vse celice in misli so pričakovale to popolnoma načrtovano in sprejeto smrt. Za nas ni bilo možnosti, neznanega, molitve. Nič ugibanja, ali bo prihodnje leto še živ. Nobenega prepričanja, da bo Bog podal roko – četudi roko, ki je zgolj pestovala in dajala smisel. Vse smo imeli pod nadzorom in to breme me je spravljalo iz tira.”

Spominja se trenutka, ko je po njegovi smrti sedela na tleh stanovanja in rekla: “V peklu sem.” Počutila se je popolnoma zapuščeno in v tistem trenutku celo razmišljala, da bi se obrnila na Boga. “Toda zdelo se mi je popolnoma nemogoče verovati v kateregakoli boga. Mislila sem, da se nikoli ne bi mogla spustiti tako nizko in slepiti same sebe. […] Zdaj se mi zdi, da je bila njegova odsotnost tako boleče glasna, da je dokazovala njegov obstoj.”

V času po očetovi smrti je še več pisala, kar jo je navdalo z novo energijo. Pri 34 letih je dočakala objavo pesmi in se poročila z Italijanom Fabiom. Preselila se je v Italijo, kjer sta najprej zaživela na Sardiniji, nato pa v Rimu. Tam je rodila hčerko Florenzio, z njo raziskovala okolico in postajala prevzeta nad malenkostmi.

Lotila se je pisanja knjige o ženski spolnosti

Po izidu druge knjige pesmi sta začeli s prijateljico udejanjati projekt, ki sta ga načrtovali že pred leti: s pomočjo pogovorov z različnimi ženskami in raziskav napisati knjigo o ženski spolnosti. Potem ko so jo verne znanke in njene okolice zavrnile, je hotela o tej tematiki spregovoriti s katero od redovnic.

Da je dobila kontakt, je pisala znancu duhovniku. Ob tem je nanj prek vprašanj naslovila ves gnev proti Cerkvi, ki ga je nosila v sebi.

Nisem mogla ne spati ne delati. Na meji ateističnega prepričanja, na vrhuncu prepira ter mržnje do vernikov in Cerkve sem bila ustvarjalno ohromljena.

Medtem ko ji je duhovnik Gregory, s katerim sta pozneje postala dobra prijatelja, sprva po elektronski pošti in pozneje ob kavi potrpežljivo odgovarjal na njena zajedljiva vprašanja, je Sally po dolgih letih branja, premišljevanja in razpravljanja presunila resnica. “Vsa moja dolgoletna načela, prepričanja iz otroštva, bistvo mojega dela so bila raztrgana in nisem jih imela več. Vse se je zdelo mogoče; bilo je skoraj neznosno.”

Postopno zatekanje k veri

Zametki njene vere so po moževem mnenju napovedovali njen osebni zlom. Sally je vedno pogosteje zahajala v cerkev blizu hčerinega vrtca. “Bilo mi je mučno in nerodno, toda sedenje v cerkvi se mi je zdelo dober način za premišljevanje o vsem skupaj.”

Postopoma je v svojem življenju odkrivala Božja znamenja. Kljub številnim pomislekom in prepričanju, da nikoli ne bi mogla biti katoličanka, jo je nevidna sila vlekla, naj se odloči za Cerkev in ji pripada. Prebirala je ogromno duhovne literature in ob tem so sčasoma odpadli vsi njeni zadržki. Razblinjal pa se je tudi možev posmeh.

Ker je bila že krščena, je morala, da bi bila sprejeta v Katoliško cerkev, opraviti dveletni tečaj. Prestala ga je v zgolj osmih mesecih. Na dan njenega sprejetja v Cekev so v Rimu potekali politični izgredi, zato je zaradi zapletov zakramente prejela v domu svete Marte v Vatikanu.

Katoliška cerkev, ki sem jo od nekdaj videla ovito v bodečo žico in trnje, je bila prizanesljiva, ustrežljiva in ni obsojala, tako kot mati. (…) izročila sem se Bogu, ki me je v celoti sprejel z mojo preteklostjo, slabostmi in prihodnjimi grehi vred, ki jih bom zagotovo storila. V zameno je hotel, da se mu povsem predam.

Opazne spremembe

Veliko prijateljev ni razumelo Sallyjinega spreobrnjenja in sčasoma so se razšle tudi njihove poti.

Nekdanja zaprisežena ateistka je pri sebi začenjala opažati marsikatero pozitivno spremembo. Izgubila je veliko nekdanjega širokoustenja in osornosti, jeze. Ni se več bala ranljivosti. Manjkrat je izgubila živce ali bila nagnjena k obsojanju, manj je pila in preklinjala. Tesnoba, zaradi katere je trpela vse življenje, se je občutno zmanjšala, njen zakon pa je postal trdnejši. Bila je srečnejša. Pisanje knjige o ženski spolnosti je sčasoma opustila in postala dejavna v karmeličanski župniji.

“Hladna skala in brezno, na katerega robu se opotekam, še vedno obstajata, vendar sta drugačna, ker se zavedam Božje navzočnosti. Vem, da sem v njegovih rokah, tudi če oziroma ko bom padla. […] Katolištvo je edina rešitev za človeškost, samo to nas zadržuje, da ne pademo čisto na dno.”

Celotno pričevanje o Sallyjinem spreobrnjenju lahko preberete v njeni knjigi Svetla tema noči, ki je izšla pri založbi Družina.

Tags:
spreobrnjenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.