V svetu, ki meri dosežke po moško, se ženskam lahko pogosto zdi, da kot Francka za vozom sopihamo nekje zadaj za moškimi. Naše plače so v poslovnem svetu, razen redkih izjem, slabše.
Morda svoje plače sploh nimamo, če smo ostale doma z majhnimi otroki. Četudi je bila odločitev sprejeta z ljubeznijo in soglasno, vsaj občasno ostaja grenak priokus, da si zato ne moremo in ne smemo ničesar privoščiti. Tisti obisk frizerja, ki bi ga že krvavo potrebovale, nove superge za večerni tek ali pa kavbojke, saj nam stare niso več prav.
Praviloma smo ženske tiste, ki ostajamo doma, ko zboli kateri izmed otrok. V korona času smo bile večinoma ženske tiste, na katere je padla glavnina bremena šolanja od doma ter vsestranskega podpiranja treh vogalov hiše, da se ta ni preprosto sesula in da ni vse obstalo.
Ženske nosimo vsa čustvena bremena družine: od skrbi za ostarele starše, ki že potrebujejo pomoč, podpore boljši polovici, nege otrok, smo pa tudi strelovod za vse občutke, ki jih otroci predelujejo v sebi in včasih bolj, drugič manj uspešno primerno planejo na dan.
Pa vsemu temu ob bok postavimo še zahteve sodobnega časa po popolnosti, ki jim je nemogoče ugoditi: ne smemo imeti gub, razcepljenih las, celulita, brazgotin, velikega trebuha, podočnjakov, nobene dlake po telesu, s svojo celotno pojavo pa bi morale izžarevati enako mladost, kot jo imajo naše hčere in simpatije naših sinov.
Nič čudnega, da se marsikatera med nami zvečer obnemogla zvrne v posteljo, ob tem pa ima celo občutke krivde, da ni naredila dovolj ali da ni dovolj (dobra, uspešna, ljubeča, razumevajoča, lepa …).
A primerjave z močnejšim spolom so popolnoma izkrivljene. Ker smo ustvarjeni povsem drugačni, je nesmiselno, da se primerjamo med seboj. Kako naj bo ženska enako mišičasta (ali, če hočete, manj celulitasta), če je rodila nekaj otrok, če ima njeno telo povsem drugačno zgradbo, če so njeni hormoni kompleksen preplet snovi, ki se ves mesec spreminjajo in skrbijo za to, da vse nemoteno teče?
Če je uspešna v službi, je uspešna zaradi svoje unikatne sposobnosti, talentov in ne zaradi podobnosti z moškim(i). Vsaka ženska, ne glede na to, v kakšnem življenjskem položaju je, usklajuje v sebi številne vloge. Je občutljiv inštrument, ki potrebuje veliko pozornosti in empatije.
Ženske smo po merilih današnjega sveta, kjer je pomemben viden uspeh, morda res potegnile krajšo. Da, zdi se, da se borimo in brcamo, da bi si ustvarile svoj prostor v tem svetu, a v resnici smo zato pogosto še bolj izčrpane, na robu zmogljivosti, izžete. Kajti stavek "lahko imaš vse", je navsezadnje samo mit.
Vsega se ne da, še zlasti ne v istem času ali obdobju. Prej kot si to priznamo, lažje nam bo. Manj bo slabe vesti, manj občutkov krivde. Če si noč preživela ob otroku, ki je celo noč bruhal, boš zjutraj težko polna energije odstopicala na delo in bila ob tem produktivna, obenem pa še sveža in sijoča kot rožica.
Kar ženske potrebujemo, ni priznanje od zunaj. Kar ženske potrebujemo, je predvsem naše notranje spoznanje, da smo dovolj.
Da smo dovolj dobre, ljubeče, razumevajoče, uspešne, lepe … Da smo čudovito ustvarjene in da smo točno takšne, kot smo, najboljše in najlepše. Da se Bog, ko nas je ustvarjal, ni zmotil, ampak da je vsaka izmed nas Njegova prav posebna umetnina.
Če rade živimo in če se imamo rade, s tem dajemo tudi našemu Stvarniku najlepšo zahvalo. Svet pa ne potrebuje tega, da bi bile enake kot moški. Svet potrebuje našo prijaznost, milino, odločnost, globino. In vse tisto, kar storimo in ni nikoli objavljeno, pohvaljeno, razgaljeno, obelodanjeno. Vsa naša dejanja ljubezni so gradniki lepšega sveta. S svojo notranjo in zunanjo lepoto ga neskončno bogatimo.
Drage ženske, imejmo se rade!
