V preteklem letu sem se neštetokrat zahvalila, da nas je koronačas ujel v obdobju, ki ni globoko prelomen za našo družino. Za to sem bila hvaležna, ker sem čutila, da bi v nasprotnem primeru imela toliko globlje dileme glede vseh vprašanj, ki mi jih je to obdobje vzbudilo.
Imela sem občutek, da mi je laže, da so otroci še v starosti, ko so še “gnetljivi” in močno podvrženi vplivom najine vzgoje (in zgleda!), ko jim lahko še ogromno pomagam pri vzpostavljanju dobrih navad, pri učenju učenja, pri spreminjanju škodljivih vzorcev.
Najpogostejši dvom oz. negotovost je namreč bil, kaj naj naredim v neki situaciji. Naj ukrepam, aktivno delujem, posredujem, ali pa prepuščam, zaupam, spuščam stvari iz rok, predajam odgovornost?
Čas izzivov
Največji izziv se mi je zdel obdržati perspektivo, v kateri se ne bi samo neposredno odzivala na dogajanje, ampak (so)ustvarjala razmere, v katerih živimo. Torej, da ne bi delovala le po navodilih in sledila toku, ampak dejansko aktivno vplivala na to, da nam bo bolje.
Nisem hotela, da bi, ko bi obdobje minilo, pogledala nazaj in imela občutek, da me je samo zanašalo sem in tja, da sem samo sledila dogajanju in da me je kaos, ki se je zgodil, čisto zasul.
Na začetku je namreč grozilo ravno to. V poplavi novih zahtev in pričakovanj do staršev sem imela občutek, da je vsega preveč in da ne bom zmogla – niti fizično, kaj šele psihično.
Reševalo me je vse, kar sem se naučila že v prvih letih materinstva, predvsem to, da sem se znala dati na razpolago otrokom in pomagati tam, kjer so me potrebovali. Znala pa sem tudi prepoznati svoje meje in poskrbeti zase, ko je bilo to potrebno: iti na svež zrak, se gibati, dovolj spati, si omogočiti kakšno urico miru.
Naslednji cilj, ki sem si ga zastavila, pa je bil nekako izzvati vsakega družinskega člana (ki že zna razmišljati in načrtovati), da bi si to obdobje osmislil z nekim svojim lastnim ustvarjalnim projektom, za katerega je imel edinstveno priložnost, da ga ustvari.
Vem, da se to sliši kontradiktorno, saj je videti, da si v obdobju povečanih obremenitev nalagamo še dodatne, vendar pa se mi je zdelo pomembno, da naredimo nekaj, kar izvira iz nas in ne iz okolice, da se naučimo prepoznavati lastni potencial in ga razvijati. Kako dobro mi je to uspelo, bo pokazal čas, a za zdaj smo hvaležni, da smo še živi in nas nič ne boli.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
