Polona Batagelj je bila vrsto let je bila najboljša slovenska kolesarka. Bila je članica tujih ekip in tudi prve slovenske poklicne – BTC City Ljubljana. Nastopila je tudi na dvojih olimpijskih igrah. Kljub številnim napornim treningom in tekmovanjem je ogromno energije posvečala tudi študiju. Danes je doktorica znanosti s področja prava in med drugim asistentka na Evropski pravni fakulteti Nove univerze.
Mnogi vrhunski športniki tarnajo, da je to s študijem težko ali nemogoče združiti. Kaj bi na to pripomnili vi?
To vprašanje sem dobila že velikokrat, a nanj ne znam dobro odgovoriti. O tem nikoli nisem razmišljala. Kar sem si zadala, sem naredila. Seveda je bilo včasih težko: trening – knjige – trening – knjige. A tega nisem dojemala kot odrekanje in muko. Od nekdaj sem se rada učila. Morda se čudno sliši, a tako je.
Treba pa si je bilo res odlično organizirati čas. Vsaka minuta mi še danes pomeni ogromno. Ležanje na kavču ni zame, vedno se mi zdi, da čas mečem proč. Če si dobro organiziran, je mogoče marsikaj.
Kaj za vas pomeni beseda "priden"?
Zame je "pridna" oseba tista, ki je marljiva, ima dobre delovne navade, ne zapravlja časa, obvez ne odlaga na jutri. Priden ni tisti, ki vse vedno napravi popolno. Priden je nekdo, ki se zelo trudi.
Če v nekaj vložiš vse svoje sposobnosti in veš, da si dal vse od sebe, je to dovolj.
Kako ste se znašli na fakulteti, kjer delujete tudi kot asistentka? Je morda nekoliko manjša razlika v letih v primerjavi s študenti prednost?
Na Evropski pravni fakulteti, kjer sem asistentka, sem študirala na vseh treh stopnjah in tudi doktorirala. Manjša razlika v letih je lahko prednost, da. Mogoče na trenutke bolj razumem razmišljanja in želje študentov. Res pa na Evropski pravni fakulteti, kjer sem študirala, nisem nikoli pogrešala česarkoli, četudi je bila razlika v letih s profesorji na primer večja. Asistenti se mogoče, tudi zaradi manjše razlike v letih, študentom zdimo bolj dostopni.
Znate biti tudi strogi?
Znam, da. Čeprav bi lahko kdaj bila tudi bolj. :) Študij razumem na način, da študentov ni več treba priganjati k delu kot na primer kdaj učence in dijake. Študij si izbereš sam, ker te to področje zanima.
Zakaj so vas pritegnile znanstvene vode in ne morda praksa? Zakaj ravno transnacionalno pravo, ki je razmeroma novo področje prava?
Od nekdaj sem se želela preizkusiti tudi v znanstvenih in pedagoških vodah. Odvetništvo me je bolj začelo zanimati šele v zadnjih letih. Transnacionalno pravo (podenj spadata med drugim pravo Evropske unije in mednarodno pravo, op. a.) sem izbrala prav zato, ker je razmeroma novo. Rada odkrivam nove stvari, kljub temu da je v to treba vložiti več truda in analiz. Raziskovanje me navdušuje.
Še posebej me zanima mednarodno športno pravo, na primer protidopinški sistem, o katerem sem napisala magistrsko nalogo. Gre za zelo kompleksen sistem s številnimi problematikami. Kot oseba, ki sem bila vpletena v športni sistem, se me to še bolj dotakne in bolj zanima.
Kako ste v časih študija in intenzivnih treningov pazili na to, da ne pregorite?
Nikoli nisem zares čutila, da bi imela preveč obveznosti. V času mojega doktorskega študija pa se je že začelo poznati, da se je tudi žensko kolesarstvo začelo bolj razvijati. Imele smo vse več tekem, v zadnjih sezonah po 60 ali več.
Izpite na doktorskem študiju sem opravljala normalno, nisem pa imela časa, da bi se osredotočila le na pisanje disertacije. Zato sem jo dokončala šele tedaj, ko sem končala športno pot. Prej sem bila preveč utrujena od tekem, da bi sedla za računalnik in začela ob polni zbranosti študirati kompleksne znanstvene članke.
Kako na vas vplivajo koronski krepi?
Veste, tudi v času kariere sem bila po 21. uri redko zunaj. Če želiš naslednji dan opraviti kakovosten trening, se moraš naspati. To je način življenja.
Tedaj nisem mogla hoditi ven zaradi športne kariere, zdaj pa zaradi policijske ure. Že nekaj let prej sem imela generalko za karanteno!
Tudi Primož Roglič je dejal, da športniki ves čas živijo v nekakšni karanteni. Zaradi obveznosti nimaš časa, volje, energije, da bi se družil.
Kako gledate na slovenski kolesarski fenomen, uspehe Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča ter drugih kolesarjev?
Meni je to neverjetno! Če bi pred dvema letoma slišala, da bosta Slovenca prvi in drugi na dirki po Franciji, ne bi verjela. Po uspehih na dirkah po Španiji, Italiji in Franciji nas pozna ves svet. Upam, da bosta nadaljevala v tej smeri. Zelo pa mi je všeč, da kljub uspehom ostajata preprosta in dostopna.
Kdaj bomo "dobili" kolesarko, ki bo z uspehi dosegala Primoža in Tadeja?
Upam, da jo dobimo. Pustimo se presenetiti, morda že letos. Svojim naslednicam sem z veseljem na voljo za kak nasvet. Redno se slišim z Eugenijo Bujak. Verjamem v vsa dekleta.
Upam, da bomo s kančkom sreče tudi njih videli na zmagovalnih stopničkah.
