Karel Gržan v knjigi Prekinjeno življenje omenja tale primer. “Deklica je stara 13 let in je zelo krhka osebnost. Takšna in drugačna okolica ima nanjo velik vpliv.
Vseeno ji je, kaj se bo dogajalo z njenim življenjem. Ob obisku družine sem bil v njeni sobi. Na vratih je imela napis: ubij se. Ko sem se pogovarjal z njo, sem videl, da v življenju ne najde nobenega smisla.
Ob naslednjem obisku je bila odsotna. Stopil sem v njeno sobo, vzel pisalo in pred besedo ubij pripisal črki lj- ter zbrisal zadnjo črko j, tako da je pisalo ljubi se. To se mi zdi temelj, osnova.
In kaj bi rekel ljudem, ki imajo danes uro temnih misli, čas obupa in brezciljnosti? Rekel bi jim: Tako kot mine čas slabega vremena, tako minejo tudi takšni trenutki.
Poišči bližino, ne zapri se v svojo temino, povej nekomu, da ti je težko, in ti bo laže. Ne zapri se med štiri stene, ne tolaži se s steklenico, ker bo še slabše.
Ko se začnejo rojevati samomorilne misli, ko se začneš smiliti samemu sebi, zapusti ta prostor, pojdi ven in tudi če ne najdeš bližine človeka, pojdi na bližnji hrib, spravi se na kolo, teci …
Če tudi ne po človeku, nam Bog prihaja naproti še na tisoče drugačnih načinov. Vstani in pojdi naproti življenju!”
Bodite srečni, srečni vedno, to moje srčne so želje, naj vedno tuji vam ostanejo bolest, nesreča in gorje.
Avtor prispevka je Franc Zabukošek.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 9.
