Božji posegi so očitni tudi na posvetnih področjih, kot so posvetni glasba, šport, politika … Za nas, kristjane, je to čudovito in nedoumljivo spoznanje, kot piše psalmist v Ps 139, kajti Gospod prodre v naše misli, jih pozna, kakor tudi pozna človekovo dušo in od tam vlada, če mu naša volja to dopusti …
To je tudi naše največje upanje, saj smo še posebej v današnjem času mnogokrat v položaju Davida proti Goljatu.
Fenomen Ane Soklič je do lanskega leta obstajal med nami, nekaterimi poklicnimi glasbeniki, ki smo prepoznali njen talent kot izjemno razkošen in redek.
Ker se ni gibala v umetniških izobraževalnih institucijah pri nas ali v bližnjih po Evropi, sem jo tudi jaz nekoliko bolje spoznala šele po lanski zmagi na Emi s skladbo Voda.
Na YouTubu sem našla kar nekaj lepih in glasbeno izpopolnjenih izvedb v video spotih ter na posnetkih s koncertov. Vse na zelo visoki umetniški ravni in v zahtevnih glasbenih zvrsteh. S čim nagovori poslušalce, pa tudi ocenjevalce v komisijah?
Najprej je to njen dramatični glas, s katerim se lahko izraža z najsubtilnejšimi registri iz najintimnejših globin in se dotika poslušalca ter ga nato nenadoma pretrese z vso silo svojega velikega glasu in s slavo Božje moči.
Navzven očara tudi njena podoba, ves "paket", ki je v skladu z njenim umetniškim potencialom. Kar pa občinstvu ni vidno, a je za njeno delo zelo pomembno, je njen ustvarjalni potencial, ki mu dodajo končno obliko talentirani soustvarjalci, ki jo razumejo in dobro poznajo, ter drugi izvrstni sodelavci.
V lanskoletni zmagovalni pesmi Voda, ki sicer zaradi znanih razmer povsod po svetu ni bila predstavljena na tekmovanju za Pesem Evrovizije, je že jasno nakazala, kje ima korenine njena pevska duša. Njeno sporočilo je bilo razumeti kot žejo po živi vodi.
Od tam do letošnje zmagovalne pesmi Amen se je ta usmerjenost – še posebej na veselje nas, krščanskih glasbenikov – še izraziteje odprla. Kot da je poiskala še boljšo pot do tega, kar želi najbolj iskreno sporočiti poslušalcu.
Skozi gospel, afroameriški stil glasbe, ki ga Ana obvlada do dna in kjer se čuti, da je to njena velika ljubezen, pride njeno poslanstvo do popolnega izraza v skladbi, ki si jo je skupaj s soavtorji napisala na kožo.
Ko po navdihnjenem besedilu in z glasom skrivnostnega nadangela in nato maziljenega hrumečega preroka vabi k Luči, k blagoslovu, opeva milost, se ne ustraši govoriti o trpljenju in po bojevanju s temo napove nov vzpon, lahko pomirjen rečeš: AMEN in ALELUJA.
Bog to vidi, jo ponese in silovito uporabi. Takrat ga v njegovi nameri, da spregovori na intuicijo, odprto srce in um, nihče ne zaustavi.
Na družbenih omrežjih se pojavljajo navdušeni komentarji, ki jih prevzame njen glas in zvok gospel zbora, pa tudi taki, ki besedilu očitajo religiozni podton, Ani pa, da je pridigarska. S tem pač hote ali nehote izrazijo svoj predsodek do cerkvenega vzdušja in še bolj do evangeljskega sporočila.
Z nekaj grenkobe se lahko vprašamo, kako bo javna medijska hiša RTV Slovenija še opravičevala svoj (ne)odnos do glasbe s krščanskim pridihom, saj dobro vemo, da se na njihovih programih besedilo, ki omeni ali opeva Boga, ne sme pojaviti.
Kaj šele, da bi predvajali sodobno ali tradicionalno krščansko slavilno glasbo, kot da bi plačniki obvezne RTV-naročnine ne bili tudi kristjani. Se pa dobro spomnimo, da se je na veliko predvajala finska zmagovalka z naslovom Hard Rock Hallelujah v izvedbi satanistične skupine Lordi (2006), ki je seveda bila nekakšna parodija na krščanski nauk.
Molim, da bi Ana – katere ime v hebrejščini pomeni milost – nagovorila čimveč src. Tudi če glasovalci na tekmovanju ne bi prepoznali vrednosti, lepote in resnice v pesmi ter Anini izvedbi, smo lahko Slovenci nanjo in na njeno izbrano ekipo zelo, zelo ponosni in ji damo vse priznanje. Aleluja! Amen.
Avtorica prispevka je Nada Žgur.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 10.
