Jelka in Jurij prihajata iz Brežic. Stara 30 in 32 let, a bosta avgusta praznovala – pozor – že prvo "večjo" okroglo obletnico poroke – 10 let. Imata pet otrok, starih od osem let do petih mesecev; štiri dečke in hčerko. O tem, kako je bilo videti zakonsko življenje v študentskih letih in kako so se jima v dveh mesecih nepričakovano uresničile sanje s službo in parcelo, sta se med drugim razgovorila v prijetnem klepetu za Aleteio.
A do poroke še pridemo. Spoznala sta se sredi najstniških let na duhovih vajah. On je doma iz Brežic, ona je bila iz Črnomlja. Ona je obiskovala Škofijsko klasično gimnazijo, on pa brežiško gimnazijo. Zato sta se vsak večer slišala po telefonu. Še v časih, ko minute niso bile tako poceni. ;) Videla pa sta se zelo malo. Vendar ima tudi to svoje prednosti.
"Dve leti sva se videvala po enkrat na mesec, včasih pa niti to ne. Ter kak vikend, ko je imel kdo izmed sorodnikov praznovanje, ali ob trgatvi. Sreča je bila že, če sva se videla dvakrat na mesec za eno popoldne, ko je Jurij prišel v Ljubljano. Naučila sva se pogovarjati in poslušati. To je bila velika šola. Šalila sva se, da ko bo zaškripalo, bova šla vsak v svojo sobo in se poklicala po telefonu. To znava. Do zdaj še ni bilo treba," razlaga Jelka, po poklicu zdravnica.
Študirala je v Mariboru, kamor je sledila Juriju. A sta se odločila za vsak svoj študentski dom. Ob koncih tedna sta hodila vsak k sebi domov, saj sta imela svoje konjičke, povezane predvsem s petjem in glasbo.
"Prevažanja je bilo ogromno. Črnomelj-Brežice, Črnomelj-Maribor, Brežice-Maribor. Vse povezave med temi kraji so grozno slabe. Logistično je bilo zelo naporno. Nato sem že začela razmišljati, da bi se preselila skupaj. A po drugi strani mi je bilo zelo všeč, da je Jure rekel, da se bom preselila k njemu, ko bom imela njegov priimek. Ni mi 'pustil' prej," se nasmehne Jelka.
Jurij jo dopolni: "Veliko parov je takih, ki se vselijo skupaj, nato poroka ni prioriteta. Verjetno sledi otrok, nato je na vrsti kariera. Za poroko ni ne časa ne denarja. Midva pa sva se odločila za to potezo: da zaživiva skupaj po poroki."
Zdaj nam je veliko stvari odvzetih – pevske vaje, zbori, druženje … Mogoče to tudi ni slabo. Ko zahrepeniš po njih, vidiš, koliko ti pomenijo. Podobno je bilo v najinem pravilu: dekle bi rad imel ob sebi, a je nisem imel. Tako sem spoznaval, koliko mi pomeni. Jurij
Bila sta torej stara 20 in 22 let. Oba študenta, brez denarja, vedela sta le, da želita biti skupaj.
"Staršem sva povedala, da se bova poročila tega in tega dne. 'Ohcet bo, če jo plačate. Midva denarja nimava. Sicer bo piknik s čevapčiči.' Pomembno nama je bilo, da se bova poročila, ne to, ali bo ohcet," se dogodkov izpred skoraj desetletja spominja Jelka. Ampak ohcet je bila, in to velika. Skupaj z maškarami je bilo v nekem trenutku gostov blizu 200. Za slavje so v žep segli oboji starši, ki so videli, kako resna in odločena sta.
"Prstana in obleki pa sva si kupila sama," dodaja Jurij: "Na poročno potovanje sva se odpravila v Madrid na svetovni dan mladih." Tudi sicer sta proste trenutke večinoma preživljala v skupni glasbeni druščini, na taizejskih srečanjih in podobno.
Odgovornost in tudi finančno trdnost pa sta pokazala v Mariboru, kjer sta kupila stanovanje, kamor se je družina preselila približno v času, ko je bil rojen drugi sin Jakob. V nekem obdobju, ko sta imela tri otroke, je Jurij delal v Avstriji. Odpeljal se je zgodaj zjutraj in se vrnil pozno popoldne. Jelka pa je v svoj urnik trudoma povezovala obvezno prakso na fakulteti, prevoze v vrtec in čuvanje tedaj najmlajšega.
Na srečo so ji pri tem priskočile na pomoč prijateljice iz zbora. Napravila je kar spletni koledar in označila, ob katerih dneh in urah potrebuje varstvo, dekleta pa so se vpisovala za termine, ko so lahko priskočila na pomoč, da so lahko pazila na Žnideršičeve "nekomplikaorske" in zelo prilagodljive otroke.
Jelkin študij se je bližal koncu, dom sta si vseskozi želela ustvariti v Brežicah. Sprva je bila v načrtu selitev k Jurijevim staršem. Treba se je bilo ozreti tudi za službo. Tedaj pa so se jima v le nekaj mesecih nepričakovano uresničile sanje.
"Čutiva, da se nama je Bog takrat res posvetil," se nazaj ozira inženir elektrotehnike, smer informatika in robotika. Takšna delovna mesta ne čakajo za vsakim vogalom.
"V prvi uri, ko sem brskal po spletu, sem našel delovno mesto, odprto prav za moj poklic. In to prav v Brežicah! Napisal sem prošnjo, povabili so me na razgovor, Avstrija je bila dobra referenca. Prošnjo sem poslal še drugam, oddelka za moje področje niso imeli, a sem dodal idejo, kaj bi jaz tam počel. Tako sem v dveh mesecih dobil ponudbe za tri službe. Lahko sem celo izbiral," je vesel, da se mu ni več treba na delo voziti eno uro.
Zdaj pa zgodba o praznovanju in parceli. Jelka: "Spomladi leta 2017 smo imeli v sorodstvu praznovanje 70-letnice. Ženske smo stale okrog šanka. Z mano so se druge šalile, da bomo pri četrtem otroku potrebovali večji avto. Odvrnila sem, da ne potrebujemo avta, ampak parcelo. Gospa, ki je stala poleg mene pa pravi: 'Mi jo prodajamo.' Kako!?? To je bila prav tista parcela, ki smo si jo želeli. Naslednji dan smo šli na ogled, čez en teden pa smo sklenili kupčijo."
Hiša, čeprav stara, je bila takoj vseljiva, družina pa je poleg začela graditi novo, kamor se bo Žnideršičeva sedmerica preselila že letos.
Temelj številka ena za Jelkin in Jurijev odnos je enak že ves čas, odkar sta skupaj. To je pogovor. "Za drugi temelj sva slišala na seminarjih Družine in Življenja. Dani in Vilma sta rekla, naj sonce nikoli ne zaide nad najino jezo. Ne greva spat skregana. Zadnje čase celo razmišljava, da sploh ne veva, kdaj sva se nazadnje skregala. Tako dobro se znava pogovarjati, da vse moteče stvari rešiva sproti. Ne ostane 'materiala' za kreganje," z nasmeškom razlaga Jurij.
Otroci morajo vedeti, da je Jelka moja prva izbira. Potem pa na vrsto pridejo oni. Otroci bodo šli, midva pa bova ostala. Tako otroka kot sebe moraš pripravljati na to. Jurij
"Jaz dostikrat vztrajam tako dolgo, da se pogovoriva. Da se iz Jelke ali mene izlije tisto, kar se mora izliti. A to je redko. Bistveno je, da v istem dnevu razčistiš, kar se je zgodilo. To, da rešiš problem z zakoncem, je najpomembnejše. Tako gradiš zaupanje, odnos, preprečuješ, da bi šel zakonec zaupanje iskat kam drugam. To je bistvo zakona, to morava imeti oba. Za problem, ki je nastal, sva gotovo kriva oba. Mogoče eden nekoliko bolj čuti, da je prikrajšan. Tisti mora načeti temo. Vsak konflikt se začne z malenkostmi," dodaja in razkriva še tretji temelj.
"Tretji temelj je najpomembnejši: Bog. Vero živiva, tudi v družini in širšem sorodstvu. Ljudje, s katerimi se druživa, imajo zdrave temelje. Tudi v sorodstvu imava dobre vzore. To je pomembno. Ko vidiš, da v tvoji okolici zakonci delujejo dobro, te to spodbudi. Poskusiš se postaviti v krog, ki ti je vzor. Družba potegne," je prepričan Jurij Žnideršič, ki poudarja tudi: "Pomembno je, da stremiš k temu, kar imaš, ne k tistemu, česar nimaš."
In še vsaj dve stvari sta zelo pomembni: duhovno vodstvo Slavka Rebca, ki je paru zelo pomagal in mu še vedno, ter odlični odnosi s starši, ki z veseljem popazijo na otroke. Zakonca pa imata tedaj čas zase ali za kak DiŽ-ev seminar.
