Tibet se že več kot pol stoletja bori za osvoboditev izpod kitajske oblasti. V tej do nedavnega fevdalni družbi, v kateri imajo še danes ključno vlogo menihi, njihov voditelj dalajlama pa je bil izgnan v Indijo, se je leta 1969 rodil Tenzin Lahkpa, kot se je poimenoval v knjigi Leaving Buddha (Slovo od Bude), iz katere povzemamo njegovo zgodbo.
V iskanju razsvetljenja
Tenzinova družina je dnevno opravljala rituale tibetanskega budizma, molili so k izbranim bogovom hindujskega izvora, mati pa je otrokom posredovala znanje o Budovem življenju in njegovi poti do razsvetljenja.
Oče se je opijal z riževim vinom, zato so bili mati in otroci pogosto žrtve njegovih nasilnih izbruhov. Besedno izražanje ljubezni med starši in otroki je bilo vsem tuje, kar v tibetanski družbi ni nič nenavadnega – tudi Buda je bil do svoje družine hladen, saj bi ga kakršna koli navezanost na zemeljske stvari lahko odtegnila od razsvetljenja.
Pri 15 letih so starši Tenzina odpeljali v vaški samostan. Družine dečke večkrat pošljejo med menihe, saj jim tako zagotovijo hrano, izobrazbo in disciplino ter se izognejo delitvi družinskega premoženja. Tenzin je vedel, da bo zaradi odločitve staršev vse življenje samski, vendar bi z uporom materi zmanjšal ugled.
Oče in mati sta ga v samostanu pustila brez slovesa. Na začetku je ponoči jokal, kmalu pa se je privadil težkemu delu, študiju in obredom. Njegovi učitelji so bili strogi, vendar je bil lahko srečen, da ni padel v roke menihu, ki se je spolno izživljal nad otroki.
V iskanju resnice
Ko ga je mati nekoč obiskala, mu je predlagala, naj odide v Laso k stricu, ki je bil ugleden tibetanski menih. Po štirih letih v nekem obmejnem samostanu je končno prispel k uglednemu sorodniku.
Bolj ko je v prestolnici študiral, bolj nevednega se je počutil, zato mu je stric svetoval, naj se odpravi na potovanje po deželi. V različnih samostanih in krajih je iskal razsvetljenje, vendar ni našel resnice, ki bi ga potešila; menihi so bili obremenjeni bodisi s komunisti bodisi z duhovi iz preteklosti.
Mladi iskalec se je naposled odločil, da se bo podal v Indijo k samemu dalajlami. Brez čevljev se je z organizirano skupino odpravil na dolgo ilegalno potovanje čez Himalajo v Nepal, potem pa do indijskega mesta Dharamsala, kjer živi izgnano tibetansko vodstvo. Pot je bila tako naporna, da se je Tenzin pred Nepalom zlomil. Dojel je, da resnične bolečine in mraza ne more premagati po načelih budistične doktrine o nenavezanosti.
“Ne igraj se z Jezusom”
Pribežališče dalajlame je kljub drugemu kulturnem okolju ohranjalo tibetanski videz. V tamkajšnjem samostanu je Tenzina obiskal sorodnik, ki se je preselil v ZDA in postal kristjan. Menih ga je sicer sprejel zelo na kratko, vendar ga je sorodnikova umirjenost presenetila.
Začel se je spraševati, zakaj tibetanski budisti, ne glede na to, da častijo 33 milijonov bogov, v svojih razpravah nikoli ne omenjajo Jezusa. Celo dalajlama, ki je govoril o tem, da je pri drugih verah treba iskati podobnosti, ni nikoli omenil kristjanov. Svoje dvome je zaupal menihu, ki je že potoval v ZDA. “Ne igraj se z Jezusom, fant!” ga je ta posvaril. “Jezus in njegovi sledilci uničijo red vsega, kar poznamo.”
Vrnitev in zapor
V Indiji je Tenzin živel sedem let, dokler ni prejel sporočila, da mu je umrl oče. Novica ga je globoko pretresla in odločil se je, da se bo domov vrnil po legalni poti. Na meji s Kitajsko so ga zaradi bega iz domovine prijeli in ga za šest mesecev vtaknili v ječo. Tako ni mogel prisostvovati pri očetovemu nebeškemu pokopu – tibetanski tradiciji, ko telo pokojnika na gori izpostavijo jastrebom.
Po odsluženi zaporni kazni se je za mesec dni pridružil materi. Skelel ga je močan dvom o smislu vere. Je namesto, da bi živel z očetom, zapravljal svoj čas po samostanih ter sledil zlaganim naukom?
Znova se je vrnil med vaške menihe. Tudi svojemu učitelju iz mladih let je omenil Jezusa, ta pa ga je opomnil, naj tega imena v samostanu nikoli več ne izreče. Tedaj je Tenzin bruhnil kri.
“Sledi mi!”
V bolnišnici v Lasi so odkrili, da je zbolel za tuberkulozo. Med pregledom je opazil, da njegov zdravnik nosi obesek v obliki črke t. Šved, ki je precej dobro govoril tibetansko, mu je na vprašanje o pomenu znamenja povedal, da je to križ, ki ga nosijo Jezusovi sledilci. Odgovor je Tenzinu vzel sapo. Končno je spoznal nekoga, ki mu lahko razloži, kdo je Jezus.
Po pogovoru mu je zdravnik priskrbel knjižico, s pomočjo katere je tibetanski menih odkril razliko med Budo in Jezusom, čeprav je bilo med njima veliko podobnosti. Prvi je poudarjal, da si je posmrtno življenje potrebno zaslužiti, Jezus pa je sam plačal za naše grehe. Zdravnik je Tenzinu priskrbel tudi Sveto pismo v kitajščini, saj v tibetanščino še ni bilo prevedeno. Bolniku je predlagal, da bo molil zanj.
Med molitvijo je menihovo telo objela posebna toplota. Tisto noč se je v njegovih sanjah pojavil mož v beli obleki z ranami na rokah, ki se še niso zacelile. V tibetanščini mu je rekel: “Sledi mi!” “Si ti Jezus? Si ti tisti, ki kaže pot do resnice?” ga je spraševal Tenzin. “Sledi mi!” je zopet ponovil mož. “Jaz sem pot, jaz sem resnica! Nihče ne pride na pot razen po meni.” Tenzin je možu pritrdil. Zjutraj je začel brati Sveto pismo.
Na splošno začudenje se je obolelemu po zdravnikovi molitvi zdravje izboljšalo. Pred odhodom iz bolnišnice je z njim zopet molil, da bi postal Jezusov sledilec.
Pretepen in vendar svoboden
Ko se je vrnil v samostan, je na debato pozval svojega učitelja. Začel se je napet besedni dvoboj. Tenzin je pred vsemi izjavil: “Ko sem bil v bolnišnici, so mi povedali za Boga, ki je dal življenje zame … ne ker sem zaslužil, ampak ker me je ljubil … njegovo ime je Jezus.”
Zaradi teh besed so ga menihi napadli. Bil je tepen, vendar notranje svoboden. Preden bi svoje novo spoznanje plačal z življenjem, ga je iz samostana rešil brat, ravno tako menih. Njuni materi so zaradi Tenzinovih besed požgali hišo in je zbežala k sorodnikom. Pomagal mu je na varno, vendar mu je ukazal, naj se v vas nikoli več ne vrača.
Tenzin je v večjem mestu zaživel na novo. Postal je kristjan, našel si je ženo, s katero si je ustvaril družino, in skupaj vodita podzemno Cerkev. Trudi se, da bi čim več njegovih rojakov spoznalo Kristusa, in je priča mnogim spreobrnjenjem in ozdravljenjem.
Tudi v svojo vas se je vrnil. Menihi so bili zaradi bakterijskih okužb prisiljeni sprejeti njegovo pomoč. Tako jim je leta 2017 pomagal zgraditi kliniko. Svojemu učitelju iz samostana je po mnogih letih zopet izkazal spoštovanje. Čeprav so ga menihi hoteli ubiti, jih on ljubi zaradi Jezusa.
Vir: Tenzin Lahkpa, Eugene Bach: Leaving Buddha: A Tibetan Monk’s Encounter with the Living God, Whitaker House, 2019
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina.
