Anglež Jono Lancaster je v najboljših letih. Ima jih 35. Kot motivacijski govorec potuje po svetu in navdihuje množice. Nekaj projektov je opravil tudi v vlogi fotomodela. Od nekdaj pa ni bilo tako, še zdaleč ne. Jono je bil namreč rojen s sindromom Treacherja Collinsa, redko gensko boleznijo, ki jo ima v Veliki Britaniji ena oseba na 10.000 ljudi.
To konkretno pomeni, da pogosto slabo slišijo in da v obrazu nimajo nekaterih kosti, zato ima Jonov obraz nekoliko nenavadno podobo. Nima ličnic, zato so njegove oči precej povešene. Uporablja pripomoček za boljši sluh. Jonovo življenjsko zgodbo povzema spletna stran DNA Science. “Všeč so mi moja majhna ušesa, ponoči me vanje ne zebe,” se pošali Jono, ki je potreboval več kot 20 let, da je sprejel svojo podobo.
Zapuščen, a ne pozabljen
Te so se verjetno prestrašili tudi njegovi starši že v prvih urah po njegovem rojstvu: “Bili so šokirani. Iz porodnišnice sem bil odpeljan že 36 ur po rojstvu. Socialne službe so našle gospo Jean. Njeni otroci so bili že odrasli. Ko so ji povedali, da so se me moji starši prestrašili, je dejala: ‘Kako tega otroka človek ne bi imel rad?’ Samo enkrat me je pogledala in že sklenila, da bo skrbela zame, čeprav so ji povedali o mojem videzu in verjetnih z njim povezanih govoricah. Takoj je začutila pristno vez z mano: ‘Kdaj ga lahko odpeljem domov,’ je brez obotavljanja vprašala sestro.”
Naslednjih pet let je Jean poskušala vzpostaviti stik z njegovimi starši. Socialna služba jim je pošiljala poročila o Jonovem stanju, napredku in fotografije. Pisma so se vračala neodprta. Nato ga je 18. maja 1990 Jean posvojila. Ta datum ima Jono za drugi rojstni dan.
Naredila, da so bili obiski zdravnika zabavni
Obiskov zdravnikov ni manjkalo, a Jean je tudi te znala narediti posebne. “Po pregledih sva si napravila zabaven dan, ponavadi sva se odpravila v kak muzej. Ko sem postal nekoliko večji, pri okrog sedmih letih, sem opazil, da sem drugačen kot drugi otroci. Ti so, ko so me srečali, povešali oči ali bežali od mene, vpijoč, da se bodo nalezli moje bolezni. Jean sem spraševal, zakaj je tako, a je v takih trenutkih začela jokati. Zato mi je bilo žal, ker sem jo spravljal v jok,” deli Jono svoje spomine.
Situacija je čez rob pljusknila nekoč na avtobusu, kjer se je Jonu začel posmehovati zaljubljeni par. To ga je spravilo v še večje travme in neskončna spraševanja, zakaj ga starši nimajo radi in zakaj se to dogaja ravno njemu. Postal je najstnik, izoliral se je.
Zasovražil je svoj obraz
“Začel sem sovražiti svoj obraz. Jezilo me je, da ne morem spremeniti svojega videza. Izogibal sem se temu, da bi gledal svojo podobo, celo v izložbah, mimo katerih sem hodil. Moji prijatelji so imeli sanje, ambicije, dekleta. Želel sem se počutiti popularnega, privlačnega, kul. Nekatera dekleta so me izzivala tako, da so lažno flirtala z mano.
Sredi najstniških let se je še vedno spraševal: zakaj jaz? Prijatelji so imeli službe, hodili so na počitnice, on je njihova vabila zavračal: “Želel sem si, da bi bil kot oni. Da bi se družil z dekleti, se kdaj napil, si ustvarjal spomine.” Nekoč ga je prijatelj povabil na delo v bar. Tam je zdržal tri ure, saj so se gostje iz njega nenehno norčevali. Želel si je, da bi izginil. Ko je prišel domov, se je zavlekel v sobo in se spraševal, ali bi ga sploh kdo pogrešal, če ga ne bi bilo tu.
Poplačana vztrajnost
A prijatelj ga je znova prepričal, da gre v tisti bar. Čeprav je bil Jono prepričan, da sta vanj usmerjena prav vsak pogled in vsaka beseda gostov. Zgodilo se je, da je skozi vrata vstopil obritoglavec, mišičnjak ogromne postave.
Jono pa je molil, da bi lahko postregel koga drugega. Še preden je gora mišic naročila pijačo, ga je novi gost vprašal, kaj je z njegovim obrazom. Jono je povedal in dodal: “Gluh sem.” Ter pokazal pripomočke za ušesa. “Ali imajo gumb za izklop? Potem imaš srečo. Moja žena namreč nenehno govori, zato bi mi kaj takšnega prišlo prav,” se je zasmejal obritoglavec, ki je nato Jonu plačal pijačo.
“Ni se smejal meni, ampak sva se smejala skupaj. Neverjetno je, kako lahko nekaj preprostih besed za vedno spremeni tvoj svet. Po tem dogodku sem se začel osredotočati na dobro,” se 35-letnik spominja velikega zasuka v svojem življenju, ki mu je kmalu zatem prineslo še zmenek.
Prvič samozavesten
Pozor, nanj ga je povabilo privlačno dekle, ki je bilo všeč vsem fantom. “Všeč mi je tvoj obraz, mislim, da si kul fant,” so bile njene besede. “Nisem mogel verjeti. Zanihal sem od tega, da sem se počutil grdega, do občutka, da sem kot Johnny Depp.” Naposled se je počutil kot “normalen” fant. Začel je hoditi v fitnes in postal trener, kjer je spoznal svoje poznejše dekle Lauro.
“Namesto izogibanja ogledalom sem si nadel nasmeh na obraz in se osredotočil na to, da je življenje dobro. Kaj se je spremenilo? Ljudje so še vedno enaki. Odziva staršev še vedno nimam. Spremenil se je moj odnos. Namesto, da dovoljujem negativni energiji, da me potre, verjamem vase. Največja utež mojemu življenju je bil moj odnos. S pravim odnosom lahko dosežete marsikaj,” se glasi Jonova spodbudna misel za vse.
Mladenič zdaj s svojimi izkušnjami pomaga otrokom s podobno usodo, da jim ne bi bilo treba pretrpeti vsega, kar je moral on. Še več podrobnosti o Jonovi poti najdete na tem videu.
