Kmalu po končanem študiju glasbene pedagogike na Akademiji za glasbo v Ljubljani je Barbara Mirkac ustanovila glasbeni center SLED, katerega vodja je. Tudi sicer glasba predstavlja velik del njenega življenja, pravi, da se poklicno z osebnim najlepše prepleta v Mešanem pevskem zboru Dar, ki ga vodi. “Tam imam krasno ekipo dobrih ljudi, dobrih pevcev in predvsem dobrih, zvestih prijateljev.”
Njen najljubši dan v letu je božič, takrat zvečer z Darovci obiščejo vse sobe Splošne bolnišnice Slovenj Gradec in pojejo cerkvene božične pesmi. “Ta dogodek mi predstavlja največje glasbeno-osebno zadovoljstvo v celem letu.”
Barbara tudi rada potuje, obožuje gibanje v naravi, sprehode ob obali in še bolj tiste v visokogorju. Narava jo povsem prevzema. Pogosto kaj dobrega skuha, da se, kot pravi “dobro začini tudi moja duša”. Zanjo poskrbi tudi z branjem poezije ali dobre knjige. Pravi pa, da ne mara drame in nepotrebnega pritoževanja.
Pred kratkim pa je Barbara odprla tudi spletno trgovinico Pusti SLED. V njej najdete oblačila in vrečke z različnimi verskimi napisi in mislimi svetnikov, s katerimi lahko svojo vero pričujemo v vsakdanu.
1.Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealno je, če se ne začne prezgodaj in brez drame. 😊 Zgodnja jutra so res najlepša, a jih bolj poredko ujamem. Prvič zato, ker rada spim. Drugič pa zato, ker poučujem v glasbeni šoli in imam popoldanski pouk. Vstanem okrog pol sedme, sedme ure. Zjutraj si rada vzamem čas za molitev ali preberem kakšno vrstico iz Svetega pisma. Sledi ritual s kavo in zajtrkom, potem pa krenem v pisarno, kjer preživim nekaj dopoldanskih ur.
2. Ko se zjutraj pogledate v ogledalo, si rečete …
Oh … glede na to, da sem lastnica košatih, težko ukrotljivih kodrov, včasih ostanem tudi brez besed, hihi.
3. Biti urejena je za vas pomembno, ker …
Menim, da zunanja in notranja urejenost hodita z roko v roki. Sicer pa urejenost vsak dojema drugače. Pomembno je, da se človek v svoji zunanji podobi prijetno počuti. Sama se rada lepo oblečem, priložnosti primerno, mejkap pa v vsakdanjem življenju uporabljam v blagi obliki. Razen rdeče šminke – s tem se ne varčuje.
4. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Ves čas sem blizu župniji, saj sem organistka. V času pred korono sem si med tednom večkrat vzela čas za večerno sveto mašo ali obisk župnijske kapele, kjer je bilo izpostavljeno Najsvetejše.
Veliko časa preživim v naravi. Tam sem v pristnem odnosu s stvarstvom in Stvarnikom. Prostrani razgledi, ki jih nudijo domači hribi, me navdihujejo, saj namigujejo na neskončnost. In ko pomislim na neskončnost, se zavem svoje majhnosti. Majhnosti svojih skrbi in težav. To me pomiri.
Občudujem naravni ritem narave – kako vse pride ob svojem času, kako je vsak letni čas zase čudovit, kako je urejeno prihajanje in odhajanje, prebujanje in spanje. Kako lepo in genialno je Bog ustvaril svet. Ne morem se načuditi!
Nekoč sem nekje prebrala, da je občudovanje narave za Stvarnika najlepša molitev. Se kar najdem v tem.
Sicer mi dobro duhovno baterijo predstavljajo tudi kakovostni pogovori s prijatelji. Ko sem zelo “žejna”, pa sedem na vlak do Rima. Včasih me kdo čudno pogleda, v smislu “a spet greš tja”. Ja, spet grem! Eni hodijo v toplice, jaz pač v Rim. 😉 Vesel in življenja poln vrvež, toplo vreme, celo rimska gneča me ne zmoti …
Od vsega pa me najbolj vleče tja prijateljstvo s sv. Janezom Pavlom II. Na poseben način sva povezana, zato mi največji duhovni počitek predstavlja, ko posedim pri njegovem grobu, v baziliki sv. Petra. Ne znam točno razložiti, kako in zakaj – a tam me prevzame res silovit notranji mir. Zavedam se vseh svojih težav, strahov, neprijetnosti … a tisti mir preprosto vse to pokrije, kot bi se pokril z mehko odejo. Najlepše je, da ta mir odide z menoj domov in kar nekaj časa traja.
5.Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite stvarem, ki vam veliko pomenijo?
Ko sem pred štirimi leti odprla s. p., se mi je zgodilo, da sem se kot podjetnica začetnica čutila dolžno narediti prav vse, kar mi je prišlo pod roke. V smislu – začetnik se mora dokazati za vsako ceno, izkoristiti vsako ponujeno priložnost in seveda čim več zaslužiti. In res, sprejela sem vse posle, ki so mi prišli naproti.
Ni se dobro končalo. Ob koncu šolskega leta smo s prijatelji sedeli na kavi in me je kar zmanjkalo. Nekaj minut za tem sem se znašla na bližnji urgenci in takrat mi je zdravnica rekla: “Kje pa vi živite, da še niste slišali za izgorelost. Tole je samo svarilo, da se umirite.” Tisto mi je dalo misliti.
Ne samo da sem zmanjšala količino dela – dobro sem razmislila tudi, s kom delam. Negativni ljudje, slabi odnosi … to lahko izpije človeka veliko bolj kot tempo sam. V svoj urnik zavestno umeščam stvari, ljudi in dogodke ki mi veliko pomenijo, četudi zato kdaj zaslužim kak evro manj. In zavestno izločam stvari, ki jih v sebi ne čutim kot dobre in potrebne.
6. Ste profesorica glasbe in imate svojo glasbeno šolo. Kaj vas je pripeljalo v ta poklic in kako vas glasbeno udejstvovanje bogati?
Moj dedek je bil organist, njegovi bratje in sestre pa menda odlični zborovski pevci. Tudi stric igra kitaro. Glasbo mi je privzgojila družina, ki mi je omogočila razgibano glasbeno izobraževanje. Kot kaže, je v genih ostalo veliko, saj sem tudi sama največ gibam znotraj cerkvene glasbe. V času izobraževanja sem vse bolj spoznavala, da je glasba veliko več kot to, kar je zajeto v učnih načrtih javnih glasbenih šol. Zato sem ob prvi priložnosti šla na svoje. Imam glasbeno šolo za otroke, odrasle in osebe s posebnimi potrebami.
Glasbo dojemam kot izjemen kanal za izražanje razpoloženja, čustev, kreativnosti, navdiha, molitve … vse to skušam omogočiti svojim učencem. Spoštujem vse, ki na glasbenih tekmovanjih dosegajo vrhunske rezultate in tudi mentorje, ki stojijo za tem. A jaz sem svoje poslanstvo prepoznala drugje. Z glasbo ne želim tekmovati, takšnih šol je dovolj po Sloveniji. Zelo pa sem vesela, ker je del našega kolektiva kvalificirana glasbena terapevtka Zala Dvoršek. To je pika na i mojemu pogledu na glasbo.
7.Pred kratkim je luč sveta ugledala tudi vaša spletna trgovinica Pusti SLED, kjer najdemo oblačila in vrečke z različnimi verskimi napisi in mislimi svetnikov. Kako je prišlo do ideje in kako se med množico nagovarjajočih misli in citatov odločite, kateri bo krasil končni izdelek?
Trgovinica počasi raste v trgovino. Iskala sem darilo za svojega vernega prijatelja. Pomislila sem, da bi mu podarila majico s katoliškim napisom. Našla sem kup angleških, ki bi do mene potovale vsaj tri tedne. No, pa take s poljskimi napisi – preberi, če moreš.
V Sloveniji se da dobiti le Stična majico, pa sem pomislila … Barbara … a bi ti? No, to idejo sem več kot leto dni pestovala v sebi. Velikokrat sej jo odrinila, saj se za kaj takega s svojo glasbeno-pedagoško izobrazbo pač nisem čutila sposobno. Niti nisem nek modni guru. A Bog je tako glasno trkal na ta vrata, da sem morala odpreti. Tako da lahko rečem – trgovina je Njegova. Jaz sem samo orodje v Božjih rokah.
Po tem principu nastajajo tudi izdelki. Majice, hudiji, bodiji, vreče vseh svetnikov … citat izberem po navdihu. Te ideje so izmoljene. Potem moram počakati še navdih za oblikovanje. Trenutno izdelujemo katoliške velikonočne dekorativne izdelke – da bodo alternativa zajčkom in perjadi.
Moram priznati, da imam s to trgovino veliko veselja. Živimo v času, ko je potrebno biti pri evangelizaciji iznajdljiv in to, da oblečeš tekstil z Božjo besedo, se mi zdi super. Tudi zato, da se v naši državi kristjani začnemo pojavljati tudi “na zunaj” in to ne kot neki mrki, sivi obrazi – ampak kot normalni ljudje, z veseljem do življenja. Sploh pa … Božja beseda je živa in dejavna (Heb 4,12). Nikoli ne veš … morda pa greš po ulici in naključnemu mimoidočemu brez besed spremeniš življenje.
8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni in kaj ste se iz nje naučili?
Ko pogledam nazaj, na vse preizkušnje, opazim, da je vsem skupna ena stvar – osvobodile so me okvirjev, v katere sem sedla sama ali pa so me vanje posadili drugi. Zelo sem hvaležna za nekaj oseb, ki so z menoj v življenju in so mi v ključnih trenutkih izkazali oporo in mi pomagali, da iz preizkušnje nisem izšla kot žrtev, ampak kot tista, ki se je utrdila in zrastla.
Najbolj sunkovito me je premaknila smrt prijatelja Tomaža. Poznala sva se od prvih otroških spominov, nato pa do njegove smrti skupaj pela v pevskem zboru. Družili smo se večkrat tedensko, če je bilo potrebno. Nekega lepega dne ga je Gospod poklical k sebi. Takrat sem bila ravno v študentskih letih, polna življenja, navdušenja, zaleta. V obdobju, ko se ti zdi, da je ves svet tvoj in te nihče ne more zaustaviti. Pa se zgodi, da ti smrt nekoga iztrga iz življenjskega kroga …
Skozi prizmo Tomaževe smrti sem začela na življenje gledati drugače. Lestvica vrednost se mi je povsem podrla in pomešala. Pa sem jo na novo postavila in lahko rečem, da danes zaradi tega živim bolj polno in modro. Od takrat s precejšnjim mirom pričakujem tudi večno življenje.
9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Vzemite v roke svoje življenje in iz njega napravite mojstrovino. (sv. Janez Pavel II.)
10. Biti ženska je lepo, ker …
Ker ženske pogosto delujemo intuitivno in s tem mehčamo moški, razumsko utemeljen svet. To dvoje gre z roko v roki. Rada sem ženska. 😊
Ženska ženski
Je biti ženska danes težko ali lepo? Ali celo oboje? Pride trenutek, ko se znajdemo pred izzivom, ko ne vemo, kako bi se odzvale, kaj bi storile, kako bi šle naprej. Pride trenutek, ko se ne počutimo dobro v svoji koži, in vse, kar potrebujemo, je nekaj spodbudnih misli, pa ne vemo, kje bi jih poiskale.
Takrat nam še kako prav pride koristen nasvet, podobna izkušnja, ki nam da motivacijo ali pa zgolj idejo, kako lahko rešimo zagato, v kateri smo se znašle. In ni ga boljšega nasveta, kot ga lahko da ženska ženski, mama mami, podjetnica podjetnici …
10 vprašanj in odgovorov. 10 izkušenj, misli, nasvetov. Da bo biti ženska še lepše.
Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.
