Poročila sta se pred petimi leti, njun zakon pa je dobil žlahten okus z Gabrielom (3 leta) in Dominikom (tri mesece). Lea je poznana kot pevka pri skupini Alfa in Omega, na poseben način pa je zaslovela z glavno vlogo v muzikalu Mamma Mia in v glasbeni komediji Nune v akciji, nastopa pa tudi samostojno. Matevž predava na fakulteti za računalništvo.
Kdaj sta se vajini življenjski poti srečali in spletli v eno?
Lea: Spoznala sva se v župniji Bežigrad pri otroškem zborčku in ministriranju. Skupaj sva rasla v župniji. Začela sem peti pri Alfa in Omega in povabila še Matevža. Redno sva pela pri Nadi Žgur, se vedno bolj spoznavala, vmes tudi malo odtujila …
Matevž: Lea je dve leti in pol starejša in pri petnajstih je bilo to zame zelo veliko.
Lea: Tisti vikend, ko sta najini materi skupaj romali v Medžugorje, sva se več družila in – se je spletlo in začelo rasti.
Vlogo misijonarja sta osvojila že v otroških letih.
Matevž: V vrtcu sem prijatelja slišal, da hodi k verouku, in sem želel tudi jaz. V drugem razredu sem bil krščen. Pater Franci je imel zelo dober in neizključujoč odnos do nas, kar je bilo zelo dragoceno.
Lea: Pet let starejša soseda je hodila k verouku in otroškemu zboru, kjer sem pela tudi jaz, p. Franci pa je babici predlagal, da bi začela hoditi še k verouku. Krščena sem bila že kot otrok. Dedek je bil katoličan, babica pa evangeličanka. Prababica me je naučila moliti, sem pa šele pozneje začela vero tudi prakticirati in hoditi v cerkev. Mama je bila krščena, drugih zakramentov pa ni imela in je po mojem prvem obhajilu prejela zakramente in mi na poti vere stala ob strani.
Prelomnica v vajinem življenju je srečevanje mladih v bežigrajski župniji pri Life Teen.
Lea: Life Teen so bile maše za mlade, ki jim je sledilo duhovno srečanje za mlade ob temah, ki so nas pritegnile in smo se veliko pogovarjali. Bili smo glasbena zasedba. Imeli smo tudi koncerte, se veliko družili in postali skupnost, kar me je tesno povezalo s Cerkvijo. Pri Life Teenu sem spoznala tudi Nado Žgur in se potem začela pri njej šolati. Nada je imela dober občutek, kaj je primerno in kaj ne, p. Peter, ki nas je duhovno spremljal, pa je pomagal pri izboru. To je bila glasba za mlade.
Matevž: Na začetku sem pri teh mašah ministriral, ko so me povabili, pa sem začel z njimi peti. Večina je bila starejša od mene, odprl pa se mi je nov svet, ki me je pritegnil.
Lea: Pri skupini Alfa in Omega se je najprej začelo z jazz-sakralnimi koncerti, kjer so vsi takratni Nadini učenci jazza in pevci iz Life Teena sodelovali v džezovskem sakralnem zboru. Začela sem se izobraževati na tem področju. Z vsakim koncertom smo znali več in smo si tudi upali več, še vedno pa nas je povezovala nedeljska pastorala, pri kateri smo s svojimi talenti služili.
Pred petimi leti je dozorela tudi odločitev za poroko, za skupno življenje.
Lea: Dolgo sva že bila par in vedela sva, da sva za skupaj. Veliko mi je pomenilo, da pred Bogom in pred prijatelji to zapečativa s prstani. Odkar sem začela hoditi v cerkev, sem bila notranje povezana z Bogom in sem hotela, da on spremlja najin odnos.
Matevž: Številne obveznosti sva z leti začela omejevati, ker ni bilo več časa za naju. Za skupno življenje si je treba vzeti čas.
Oba sta kot otroka živela sama z mamo. Se je bilo težko navajati na skupno življenje?
Lea: Za naju je to nekaj novega, ker nisva imela zgleda od prej in se učiva pogovarjati in vzpostavljati zdrav odnos. Vsak dan posebej se učiva živeti drug z drugim. Skupaj rastemo in želiva biti čim lepši zgled otrokom.
Matevž: V bistvu je dobro, da se poročiš čim prej, ker si potem, ko si starejši, premalo fleksibilen.
Lea: Pride tudi do ‘kreša’. Takrat morava sesti in se pogovoriti. Grem proti Matevžu, on proti meni in se brusiva drug ob drugem.
Kaj je Lea pred časom povedala v rubriki Ženska ženski? Preberite:
Z Gabrielovim rojstvom je pred vama nov izziv. Kako se je spremenilo vaše življenje?
Matevž: Zelo. Ostalo je še manj časa kot prej.
Lea: Nikoli nisem bila tipična gospodinja, ki bi bila marljiva in bi skrbela za druge. Nisem posvečala veliko časa temu, da je bil dom urejen in obrok ob določeni uri. Z Gabrielovim rojstvom pa se je mi je svet obrnil na glavo. Spali smo malo in ne vem, kako smo sploh zmogli. Na neki način sem začela na novo postavljati življenje. Poklicno veliko nastopam na muzikalih in drugih prireditvah, ob Gabrielovem rojstvu sem morala dati vse to za nekaj časa na stran, da sem se mu lahko posvetila, saj je živahen fant in mu ne zmanjka energije. Z leti sem se navadila, počasi sem dobivala kondicijo, da sem mama.
Je glasba, ki je zaznamovala vajini življenji, tudi del družinskega življenja?
Lea: Pogosto sva se usedla za klavir in preigrala vse, kar je bilo mogoče. Na poroki sva v duetu pela pesem, ki naju je še dolgo spremljala. Odkar sta se rodila otroka, je manj časa, še vedno pa se usedemo tudi z njima za klavir. Gabriel ima rad glasbo, še rajši ples, skupaj prepevamo.
Kaj se vama zdi v starševski vlogi bistveno?
Lea: Prijeten občutek je, ko pride Gabriel, se stisne k meni in reče: “Mami, rad te imam!” To je nekaj najlepšega in pretehta vse napore. Zdaj, ko se je rodil Dominik, imam že veliko kondicije od prej in se mi zdi nezahteven. Spi vso noč in dokler ni zelo lačen, potrpežljivo čaka. Bog je tako planiral, da nama je zdaj nekoliko lažje.
Matevž: Lepo je videti, kako se otroci učijo. Gabriel je star tri leta, pozna že črke. Vidim, kako vpija znanje, če pokažem malo interesa. To je zelo pozitivna izkušnja, da se lahko nekaj naučiš.
Lea: Matevž je zelo netipičen moški. Ko pride domov, najprej očisti celo kuhinjo. Gabriel to opazuje in se ob njem tega uči.
Kdaj pa je težko biti oče?
Matevž: Ko hočem otroka kaj naučiti, pa ne naredi, kot želim, recimo, ko mora iti popoldne počivat. Težko je tudi usklajevanje prioritet znotraj družine. Zame je prioriteta, da je pospravljeno.
Lea: Neizmerno sem hvaležna vsakič, ko nimam volje in sem brez energije, pa se dvakrat obrnem, grem v kuhinjo in je vse pospravljeno. Včasih ga kaj naučim, recimo kuhati, kadar pa me ni, tudi on dobro skuha.
Čim starejša sem, težje se prilagajam. Včasih mi je težko, ko ima Matevž drugačen pogled in se z njim ne strinjam. Ustavim se, premislim in se skušam postaviti v njegovo kožo in to povem. Ko to naredim, sem ponosna nase.
Je lepo biti mama?
Lea: Zdaj je nekdo drug na prvem mestu, ne jaz, zaradi tega včasih zase malo manj poskrbim, ker se več ukvarjam z otrokoma. Veliko mi je pomenilo, ko sem bila majhna in sem živela z mamo, babico, dedkom in prababico. Vsi so se ukvarjali z mano in vedno sem imela nekoga, ki mi je posvetil nekaj časa. Rada bi, da bi bila tudi Gabriel in Dominik deležna čim več moje pozornosti. Verjamem, da če bosta imela v meni oporo, se bo to preneslo tudi na poznejš leta in se bosta lažje osamosvojila, ker bosta vedela, da lahko prideta kadarkoli k meni, k nama.
Ustvarjanje in nastopanje na glasbenem področju je postalo vaše poslanstvo. Kaj vam pomeni glasba?
Lea: Izdajam single in eden od njih je tudi pesem, ki govori o tem, kaj mi pomeni glasba. Ugotavljam, da je moje življenje, rojstvo moči … Po Božji previdnosti sem prišla do točke kjer sem. Gospod je točno vedel kaj moram početi. Ko stopim na oder, zapojem in vidim, da so ljudje veseli, sem ganjena. Takrat vem, da sem na pravem mestu. Vedno sem rada tudi poučevala in ko sem to dvoje lahko združila, sem vedela: To je to! Drugače sem učiteljica biologije in gospodinjstva, pri Nadi Žgur pa sem delala srednjo šolo in jazz petje. Ko sem imela dovolj pevskega znanja, sem to dvoje začela združevati in ko vidim kako učenci napredujejo iz leta v leto, sem hvaležna in se zavem, da sem na pravem mestu.
Kadar sem žalostna ali otožna, najprej začnem prepevati in me to dvigne. Ko sem vesela, začnem prepevati in se na tak način zahvaljujem Bogu. Vse moje čutenje in bivanje je prepojeno z glasbo.
S svojim delom tudi pričujete, kot npr. s pesmijo Bistvo.
Lea: Bog me je obdaril s talenti in ne zdi se mi prav, da jih ne bi uporabila za pričevanje, da na ta način pokažem, kaj sem prejela od Boga in sem za to hvaležna. Težko bi bila glasbenica brez duhovnega dela. Pred predstavami, še posebej pred premierami se rada umaknem za deset minut. Molim, se zahvalim in to mi da posebno moč, da potem vedno gre, kot mora iti. S singlom Bistvo sem želela sporočiti, da je življenje dar in kaj sem doživljala med nosečnostjo.
Kaj vam pomaga, ko je težko?
Lea: En močen objem. Kadar nama je težko, se stisneva in močno objameva. To je prvi korak, da malo bolj zadiham. Matevž se kar žrtvuje. Predlani decembra sem imela par predstav na teden. Bilo je naporno in se je Matevž posvetil Gabrielu, odpovedal pa se je stvarem v službi.
Matevž: Težko je z vidika odnosa z ženo, v odnosu do otroka pa ne. Poskušava presoditi, kaj je nujno in kaj ne, in uskladiti. Včasih imava preveč vsega in če nimava časa drug za drugega, potem je vse težko. Morava si vzeti čas drug za drugega zunaj obveznosti. Brez babic, ki sta zlati, ne bi mogla toliko in tako, kot delava.
Kadar se srečamo, izžarevate vedrino in veselje. Od kod izvira?
Lea: Hvaležna sem za mamo in za to, da je vedno vztrajala, tudi ko sem bila malo trmasta. Zdaj vidim, kako težko je bilo, pa še sama je bila. Hvaležna sem za moža, družino, ki je točno, taka kot jo potrebujem. Hvaležna pa sem tudi za vse neljube dogodke, ki so me oblikovali v to, kar sem danes, ker so me usmerjali, drugače ne bi bila tu, kjer sem.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
