Monika Jeglič je razpeta na številne konce. Kot animatorka na oratoriju je dejavna kar v dveh župnijah, poleg tega je v domači župniji vodja birmanskih animatorjev, bralka beril, sodeluje pri župnijskem pastoralnem svetu, trenutno pomaga župniku pri verouku na daljavo in je tudi sicer, kot pravi, “dežurna deklica za organizacijo” številnih dogodkov, ki v tem obdobju seveda potekajo prek spleta.
“Kjer me rabijo, tam sem,” pravi. Poleg dela z mladimi Monika, zaposlena v knjižnici, v pogovoru za Aleteio razkrije še dve strasti – do knjig in sodelovanja pri televizijskih kvizih.
V domači župnijiste aktivni pri oratoriju, birmanskem verouku, Miklavževi akciji … Kaj vas nagovarja pri tem, da dajete na razpolago svoje talente?
Želja je enostavno ta, da se nekaj dogaja, da bi se ljudje čutili sprejete, nagovorjene, da se čutijo kot del te župnije. Zelo mi je všeč, ko se odzovejo na moje povabilo, ali bi bili pripravljeni kaj pomagati. V otroštvu sem bila dostikrat izločena iz družbe starejših otrok in že takrat sem si rekla, da se bom do mlajših obnašala drugače. Imam željo delati z mladimi in za mlade.
Imam srečo, da potrebujem malo spanja. Tako se veliko stvari, priprave in podobno, dogaja v poznih nočnih urah. Nisem učiteljica, kar sem si vedno želela biti, tako da lahko namesto pisanja pedagoških priprav čas, ki ga imam na razpolago, lažje prerazporedim še za druge stvari.
Delo za mlade rada prenašam tudi v druge dele dneva, všeč mi je, ko me kdo od bivših birmancev kontaktira, ali se lahko pelje z mano v Ljubljano. Rada sem “šoferka”. 🙂
Na kakšne načine lahko danes mlade spodbudimo, da bodo postali dejaven del cerkvene skupnosti?
Če bi poznala odgovor na to vprašanje, bi bila pri nas cerkev polna mladih. 🙂 Animatorka birmancev sem 16 let, vsako leto dejavna ostaneta recimo dva, trije. Ostali se porazgubijo. Ne vem, ali je realno pričakovati, da bi vsi ostali. Zdi se mi, da nimamo aparatov, struktur, kamor bi te mlade vključili. En človek je za to premalo, potrebovali bi mrežo ljudi, ki bi jih znali vključiti v župnijsko občestvo.
Zelo vesela sem tistih, ki ostanejo, sploh tistih, ki pridejo nazaj. V interesu jim je predvsem, da se nekdo z njimi pogovarja o stvareh, ki jih drugje ne slišijo, da ni tabu tem, da si človek vzame čas zanje. Ne vem, koliko mladih ostane zaradi želje po verskem udejstvovanju, zdi se, da je v ospredju bolj želja po druženju in družbi, v kateri se jim ne bi bilo treba dokazovati z alkoholom ali čim podobnim. Pridejo zraven, če imajo nekoga, ki jim je domač. Odvijati se mora nekaj, kar jih pritegne. Super je, da ob tem naredi še kaj za druge in dobi občutek koristnosti.
Na birmanskih skupinah izdatno prakticiram, da ko nekoga ni, pošljem sporočilo, ali je vse v redu. S tem vidijo, da so opaženi kot posamezniki, začutijo, da so sprejeti, potrebni, zaželeni, da lahko veliko dajo.
Kakšen je po vašem mnenju dober animator?
Idealen animator mora imeti rad otroke. Tam mora biti zaradi njih, imeti mora željo, da jim nekaj da, ne le zabavo, ampak tudi sporočilo. Ni le predstavnik zunanje skupnosti, ampak kristjan, ki jim skuša približati vero in Boga – ta element animator sicer nadgradi v letih.
Mora biti tudi igriv, se znati z otroki usesti na tla in igrati kakšno igrico, pustiti, da plezajo po njem … Ne sme biti nekje daleč, ampak blizu. Animator je avtoriteta, pokaže, da pravila so, ampak se jih lahko udejanja z ljubeznijo in prijaznostjo.
Ste tudi knjižničarka. Kakšen odnos imamo Slovenci do branja? Se je med epidemijo na tem področju kaj spremenilo?
Splošni trendi so, da branje upada. Narejenih je bilo že precej raziskav, ki so pokazale, da marsikateri Slovenec ne prime v roko niti ene knjige.
Med korono so bile knjige najbolj zaželjene takrat, ko je bil dostop do njih onemogočen. Tako je tudi pri ostalih stvareh – želiš si nečesa, kar ni mogoče dobiti. V prvem valu je bilo tako zelo veliko povpraševanje, kako priti do knjig. Znašli smo se v situaciji, ko nismo vedeli, kaj sploh lahko naredimo glede na vse zakone in odločbe in kako stopiti ljudem naproti. Iskali smo različne rešitve. V drugem valu je bilo lažje. Trudili smo se za brezstičen prevzem gradiva, knjige smo pošiljali po pošti in podobno.
Anekdot, povezanih z delom v knjižnici, Moniki ne zmanjka. V vseh letih dela si jih je zapisala okoli 150. Iz rokava jih strese le nekaj:
“Pride gospa do pulta, vsa zadihana, očitno je od nekod prihitela. Reče: ‘Gospa, sem našla Truplo ob progi in sem ga kar noter prinesla.’ Namenila sem ji zgrožen pogled, v smislu, ali se je moram bati, pa je na pult položila knjigo s tem naslovom.”
“Veliko je detektivskega dela. Iščemo kakšne naslove, za katere nam včasih res ni jasno, kako smo našli pravo knjigo. Enkrat je gospa iskala knjigo o živalih. Peljala sem jo k policam z zoologijo, ona pa pravi: ‘Ne ne, je bila bolj knjiga za razmišljat’.’ Nekako mi je takrat padla na pamet knjiga Ženske, ki tečejo z volkovi, ki je psihološka knjiga. Bila je knjiga, ki jo je iskala. Ali pa gospa, ki je prišla v knjižnico po knjigo Solzice od Prežganega Vranca. Spet druga pa je namesto po Kosovirja na leteči žlici prišla po Kosovela v ženički.”
Pa naslednja: “Gospod pride v čitalnico, gleda revije in me vpraša, koliko mora biti star, da si izposodi te revije. Rečem: Če ste član knjižnice, ni problema. Me gleda in reče: Če pa tu piše, da je izposoja samo za starejše letnike.”
Bodo po vašem mnenju digitalne knjige kdaj izpodrinile klasične knjige?
Mislim, da ne. Za knjigo se že veliko let govori, da nima več prihodnosti. Že ko je prišla televizija, potem še internet … Digitalna knjiga je lahko zelo dobro nadomestilo, v smislu, da lažje prideš do določenih gradiv, ali pa v obdobju, ko ni bilo mogoče priti do knjig v fizični obliki in so bile bolj dosegljive e-knjige. Zakaj ne bi izkoristili, če imamo priložnost. Ne verjamem pa v to, da bi jih čisto nadomestile. Veliko raje se usedem ali uležem s pravo knjigo kot pa z bralnikom.
Za seboj imate že precej nastopov v različnih televizijskih kvizih. Z domačega kavča smo lahko kritični v smislu “Kaj, kako pa, da tega ne ve?”. O čem pa med odgovarjanjem na vprašanja razmišlja tekmovalec?
Kvizi so zame neke vrste razvedrilo. Začelo se je z izzivom, da sama pri sebi preverim, koliko zmorem, potem mi je postalo zabavno. Pred kamero je popolnoma drugače. Lahko se zgodi, da se znajdeš v svojem svetu, lahko pa ti v nekem trenutku “udari na psiho”, v smislu, “Joj, ne vem tega odgovora”, tako da sekunde tečejo še hitreje kot bi drugače. Naenkrat se zaveš vseh, ki so v studiu, pa gledalcev doma, vsake muhe, ki leti mimo.
Sicer pa je različno od kviza do kviza. Moj prvi kviz so bile Male sive celice v 8. razredu osnovne šole. Zelo mi je bilo všeč, kako prijazni so bili z nami. Pri Lingu v studiu ni bilo publike. 30 minut kviza Najšibkejši člen smo na primer snemali celo nedeljo. Vsakič, ko se je voditeljica zmotila, smo prekinili in snemali ponovno.
Kviz Ljubljana, prestolnica EU je potekal v živo in je bilo kar malo adrenalinsko. Pa recimo Taksi, ko smo se vozili naokrog. Najbolj sem bila sproščena pri Vem. V maski me je maskerka vprašala, proti komu se bom pomerila. Ko sem povedala, je hitro opravila z mano in rekla, da bomo mejkap dodajali po potrebi. Kar odpisala me je že. Po tem sem bila tudi sama čisto sproščena, ker sem vedela, da proti takemu tekmovalcu “nimam šanse”, bom pa vsaj uživala. Ampak sem ga premagala. 🙂 Želim si kviza, na katerem bi se lahko pomerili kot skupina.
“Pot pričevanja je dostikrat bolj podobna poti na Kalvarijo na veliki petek kot pa poti v Jeruzalem na cvetno nedeljo,” ste dejali v postni spodbudi #deliJezusa pred petimi leti. Kako smo lahko pričevalci v današnjem svetu in zakaj sploh vztrajati na tej poti?
Po mislih mi hodi izrek sv. Petra: h komu naj gremo drugače? Besede večnega življenja imaš Ti. Odvisno od tega, kaj nam več pomeni. Če nam to veliko pomeni, če se najdemo v tem, je to naša pot in naša izbira. Ali pa, kot pravi Jeremija, da nima druge izbire, gori, ampak če ne bi gorel, bi se počutil še bolj bedno. To je pot, ki jo vidim pred sabo, in po tej poti grem.
Kako pa lahko pričujemo vero na delovnem mestu?
Z dobro voljo, prek vsakdana in tega, kar počneš. Da se trudiš, da pri svojem delu izkazuješ neke vrednote, poštenje, delavnost. In z drobnimi pozornostmi. Imam navado, da vsako leto za Miklavža sodelavcem nesem darilca. Ne smemo biti preveč vsiljivi in biti moramo to, kar smo. Zame vsi vejo, “na kateri strani sem”. Velikokrat, ko dobimo kakšno takšno vprašanje, sem jaz “minister za verske zadeve”. Prenarejanje je najslabše. V službi si po osem ur na dan in kmalu te preberejo, če nisi tak, kot si se predstavljal na začetku.
Kako doživljate letošnji postni čas?
Post je zame trening, dojemam ga kot pripravo na veliko noč in odpoved določenim stvarem, ki pa morajo biti smiselne, ne le same sebi namen.
V letošnjem postnem času imam posebne odpovedi, ki jih namenjam za enega od birmancev. Vsakič, ko pride do tega, da se moram obrzdati, vedno pomislim na to, zakaj to počnem in kakšen je smisel. Tudi prek tega ozaveščam, na kaj se pripravljam.
