Mnogi ljudje vsak dan molijo za celo vrsto stvari. Žal Božjega glasu ne slišimo vedno, zato se nam morda včasih zdi, da nas Bog sploh ne posluša.
Eden od razlogov je morda ta, da ne sledimo miru, ki nam ga skuša podeliti Gospod.
Sv. Ignacij Lojolski pojasnjuje:
Za Boga in njegove angele je značilno, da po svojih vzgibih dajejo resnično veselje in duhovno radost ter preženejo vsako žalost in vsak nemir, ki ga povzroča sovražnik.” Poleg tega: Samo Bog, naš Gospod, lahko da duši tolažbo brez predhodnega vzroka. Za Stvarnika je namreč značilno, da stopa v dušo in iz nje, jo vzgiba in vso pritegne v ljubezen svojega Božjega veličastva.
In še:
Zelo moramo biti pozorni na razplet misli; če so začetek, sredina in konec povsem dobri in merijo na nekaj čisto dobrega, je to znamenje dobrega angela.
O tej resnici premišljuje tudi pisec knjige iz 19. stoletja z naslovom The Catholic Monitor.
Za Boga je značilno, da usliši naše molitve. Zelo dobro pozna želje in prošnje svojega ljudstva. Molitev iz srca, izrečeno v veri in v Jezusovem imenu, Bog milostljivo sprejme in se nanjo obilno odzove. Kar je dobro, bo podelil ob najbolj pravem času in na najprimernejši način. Takšne molitve se Bog veseli in zavoljo svojega ljubljenega Sina bo nanjo gotovo odgovoril z mirom.
Ko bomo naslednjič molili za določen namen, pazljivo prisluhnimo Božjim premikom v svoji duši. Morda nam skuša spregovoriti prek miru in nas voditi po poti, ki nas bo približala Njemu.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
