Bratje Kušar (Žiga, Domen in Gal) so bili med prvimi, ko se je leta 1990 začelo razvijati skavtstvo v Sloveniji, ustanovitev pa je sovpadla z začetkom slovenske države. V začetku so se skavti zbirali v skupini pri Šempetru pri Petru Lovšinu. Iz tega so potem čez nekaj časa nastali stegi v Ljubljani, na Brezovici in v Postojni. Ključni zgled, po katerih so prevzeli metodo dela – kako delati kot skavti, so jim bili zamejski in italijanski skavti.
Hvaležni so staršem in duhovnikom, ki so jih pri tem povsem konkretno podpirali, npr. s tem, da so posodili prostore, kjer so se skavti srečevali, da so pomagali pri nakupu prve opreme, jim dajali konkretne pravne usmeritve glede strukture postavljanja organizacije. Kaj Žigi, Domnu in Galu še danes, ko so skavti že njihovi otroci, pomenijo skavti?
Kaj vas je takrat na začetku vleklo k skavtom?
Domen: Mene je zagotovo privlačilo življenje v naravi, dobra družba. Hodili smo na izlete, v domove za ostarele. Bilo je zelo živahno. Zdaj nisem več aktiven skavt. Če me kaj potrebujejo, še vskočim, pred nekaj leti sva z ženo, tudi skavtinjo, npr. vodila volčiče. Vendar zdaj prepuščam vlogo mlajšim.
Gal: Našim staršem ni bil problem nas pustiti na skavtske izlete, celonočne pohode, spanje na Grmadi in podobno, ker so vedeli, da nam lahko zaupajo. Tako da so nam verjetno pustili tudi kaj takega, česar nam ne bi, če ne bi bilo v okviru skavtov. Skavti so mi dali občutek odgovornosti, všeč mi je bilo, da so nam veliko zaupali. Za mladega človeka je občutek, da si pomemben in da ti drugi zaupajo, velika stvar.
Žiga: Mene je pritegnil bolj tehnični vidik, vsaj v začetku. Sodeloval sem pri postavljanju založbe, trgovine, pri tiskanju. Pritegnila me je tehnologija. Sodeloval pa sem tudi pri začetku prihoda Luči miru iz Betlehema.
Kakšna je vloga skavtov danes? Kaj pridobiš, če si skavt?
Domen: Skavti so vsekakor še vedno aktualni, tudi danes. Narava je učiteljica, tam spoznaš svoj značaj in značaj drugih. Z delom v skupini pridobiš veščine, ki so vedno aktualne.
Gal: Trenutno sem skavt v hibernaciji. Moja žena ni skavtinja, ko pa bo sin dovolj star, bi ga z veseljem vključil med skavte. Sam imam s tem tako dobre izkušnje, da bi to želel dati tudi svojim otrokom.
Skavtske pustolovščine so pogosto naporne, težke, npr. ko hodiš desetine kilometrov v dežju s težkim nahrbtnikom. Ko pa se spočiješ in na vse skupaj pogledaš z malo distance, vidiš, kako te je to povezalo z ostalimi, ki so bili takrat s tabo. To v tebi gradi občutek povezanosti, skrbi za sočloveka, spodbuja pomoč, še zdaj po vseh teh letih. Ponosen si tudi, ko vidiš koga iz svoje čete (sam sem bil pomočnik četovodje), da doseže kakšen uspeh.
Žiga: Moja žena sicer ni skavtinja, sva pa oba podpirala skavtsko metodo pri vzgoji. Otrok nisva silila med skavte, pravzaprav so sami prišli na idejo, da bi se pridružili. In potem so ostali, zdaj so nekateri voditelji.
Biti skavt je privilegij in blagoslov.
Kako vidite vlogo Boga in presežnega pri skavtih?
Gal: Včasih se je reklo, da skavti so pa tisti taborniki, ki hodijo v cerkev. Zame so izjemne skavtske maše in celotna duhovnost. Na taboru je bil vedno prisoten duhovni asistent, če se je le dalo. Za nekega mladostnika je skavtska maša, pri kateri lahko sodeluje s tem, da pomaga skupaj zbiti oltar, da prinese rože, sodeluje pri dramski upodobitvi berila, … čisto drugačna izkušnja. To je privlačno, mlad človek si to za vse življenje zapomni. Ravno v družbi skavtov dobiš prijatelje, ki razmišljajo podobno kot ti in ki so verni kot ti. Kar precej skavtov si tudi partnerje oz. poznejše može in žene najde znotraj skavtske družbe.
Domen: Že ustanovitelj skavtov Baden Powell je odnos do Boga postavil med temelje skavtskega življenja. Če nimaš nekoga nad seboj, se vse konča, nimaš volje za nič. Nekateri duhovniki se zelo potrudijo z odličnimi katehezami na taborih, kar si mladi zelo zapomnijo in na tak način povsem drugače doživijo Boga kot pa recimo v cerkvi kot stavbi.
Gal: Naj povem osebno izkušnjo. Nekoč smo imeli v predbožičnem času potovalni tabor v Cerknici. Tako sem na nekem nočnem zimskem bedenju na taboru zelo konkretno in na lastni koži doživel, kakšna je bila verjetno situacija z Jezusovim rojstvom v Betlehemu. Noč, mraz, sneg, bedenje … Ko sem pazil na ogenj in nalagal nanj, da ne bi ugasnil, sem vse sorte razmišljal. Da mogoče pa ni bilo tako zelo romantično, kot se nam prikazuje božič. In sem Jezusovo rojstvo razumel na čisto drugačen način.
Drugače doživiš Sveto pismo, npr. Elijevo zgodbo, kako se je ulegel pod grm in trpel, če moraš na taboru tudi sam “v puščavo” (za par ur čisto sam v naravo) z enim hlebčkom kruha, in podobno.
Skavt postavi Boga na prvo mesto, vse ostale stvari pa na pravo mesto.
Skavti torej urijo otroke v vzdržljivosti, spretnostih … Imate o tem morda kakšno zabavno prigodo?
Žiga: Pri skavtih se otroci učijo delati s pravim orodjem, ne tako kot v šoli, kjer se učijo kuhati, ampak brez nožev. Zato se seveda kdaj tudi kaj primeri. Naš Benjamin si je nekoč pri skavtih zasekal v nogo. Voditelji so se tresli, če bova z ženo zelo jezna, midva pa sva sina vprašala: Ali si upošteval navodila voditeljev? Odgovoril je, da ni. Pa sva mu kar povedala, da je za nezgodo potem sam kriv. Voditeljem je treba zaupati in jih tudi ubogati. Se zgodijo tudi kakšne nesreče in poškodbe, ampak mislim, da je skavtska metoda odlična.
Gal: Skavti imajo tečaj prve pomoči, tako da vejo, kaj storiti, če pride do nesreče. Poleg tega se vedno ob prihodu na tabor pozanimajo, kje je najbližji zdravstveni dom in se tam že kar “najavijo”, tako da so v zdravstvenem domu pripravljeni na to, da bo verjetno treba kakšnega skavta oskrbeti za kakšno ureznino in podobno. Še vedno, ko se je na našem taboru kaj zgodilo, otrok kljub temu ni želel, da ga starši odpeljejo domov.
Domen: Nekoč si je na našem taboru ob Nadiži neka deklica poškodovala koleno, nakar so ji ga oskrbeli in povedali, da mora biti vse redno prevezano, čisto, da se ne sme zmočiti in podobno. No, čim smo se vrnili nazaj v tabor, je bila deklica že v vodi. Po koncu tabora, ko smo jo peljali na pregled, so jo pri zdravniku pohvalili, kako se je vse lepo zacelilo in da smo očitno lepo pazili ter prevezovali. Pa smo se kar spogledali in bili raje kar tiho.
Se pa zavedam, da je bilo nam kot voditeljem verjetno lažje, kot je zdajšnjim voditeljem, kajti današnji starši so zelo naravnani k temu, da bi imeli otroke kar malo v vatki. Včasih ni bilo tega, tudi ni bilo pametnih telefonov, po katerih bi starši klicali otroke in preverjali, kako je na taboru …
Kaj so vam dali skavti za vaše življenje?
Domen: Verjetno lahko rečem, da mi je vera ostala po zaslugi skavtov. Pa vse veščine, ko moraš improvizirati, nekako se znajti in izpeljati, so mi tudi koristile v družinskem življenju. Tudi kuhati smo se naučili na skavtih in če znaš skuhati za 40 ljudi, znaš tudi za šest, kolikor nas je zdaj v družini.
Žiga: Meni je ostalo vodilo: pusti svet za sabo lepši. Recimo pobereš pločevinko ali plastenko, ki jo vidiš ležati na tleh. Pa ljubezen do orientacije, z ženo se zelo rada udeležujeva tekmovanj v orientaciji, tudi če sva med mnogo mlajšimi, in sva pri tem zelo uspešna.
Gal: Meni je ostala orientacija, pa naj bo v gozdu ali v mestu. To pri skavtih definitivno osvojiš, tudi če v osnovi nisi najbolj talentiran za to. Pa javno nastopanje, na srečanjih in taborih je bilo veliko priložnosti, da sem izgubil strah pred publiko. Ko si voditelj, moraš znati jasno povedati svoje misli, kaj pričakuješ, potem se moraš znajti, kako boš organiziral delo, kako boš delegiral zadolžitve…
Ne pozabimo, da je bil Baden Powell vojaški poveljnik, skavti imajo nekatere elemente vojaškega načina organizacije, npr. hierarhijo, kar je dobro. Mislim tudi, da si vsak, ki je hodil k skavtom, zna v 15 minutah spakirati nahrbtnik. Skratka, znajti se, če pa kaj ne gre po načrtu, pa si skavt zažvižga. 😉
