Zato leto za letom prebiramo Jezusov pasijon, ki je pravi učbenik upanja, zato ga prebiramo tudi letos, ko smo malodane ostali brez upa, da bo kdaj kaj bolje, da bo kdaj kaj drugače, saj je “luč na koncu tunela” še vedno enako daleč in mi smo od vsega čakanja že utrujeni.
Tako se človek vda, od utrujenosti nad lastno nemočjo, in potem živi, kot da bo večno tako, kot je, brezciljno tava iz dneva v dan, ker je boj proti temu malodušju – kakor kaže – že vnaprej izgubljen.
Pojmovanje trpljenja
A ni težava v obdobju, ki ga preživljamo, težava je bolj v prepričanju, ki si ga delimo, da je dobro in polno življenje samo tisto, ki je polno uspehov in zmag, in da je slabo življenje polno trpljenja in preizkušenj. Trpljenje nam je postalo odveč, brez smisla, ravno tako smrt, zdi se, kot da ne spada v ta naš “uspešni” svet.
Zato nam je treba Jezusovega pasijona, ob prebiranju te krute zgodbe naj bi jasneje razumeli, si pustili dopovedati, da je sestavni del življenja tudi trpljenje, ne kot nekakšen popolnoma nesmiselni in nepotrebni privesek, kar je treba pač vsake toliko prestati, temveč da je trpljenje na pravem mestu, kjer je.
Da je namenjeno nečemu enako pomembnemu kot uspehi in potrditve, da ima pomembno vlogo, da se v njem nekaj zgodi ne samo človeku, ampak tudi svetu, v katerem živi, namreč odrešenje, tako verujemo, ko gledamo Kristusa v pasijonu.
Ker je takrat, kadar je človek nemočen, morda še najbolj dojemljiv za ideje in navdihe Boga. “Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!” (Mr 14,36).
Prepustiti se Bogu
Samo da nas v vsem tem ne bi premagal strah. Kajti ta je resnični uničevalec življenja, ne pa bolezen, ne trpljenje, ne smrt, ti človekovo upanje kvečjemu polnijo, k iskanju smisla ga silijo in iskanju nasploh.
Strah pred vsem tem, strah pred izgubo moči, ki jo človek v vsem nesprejemljivem doživlja, pa upanje ubija. Od tod velika otopelost, ne, nismo na prvo mesto postavili zdravja, ampak strah, ta usmerja naše odločitve in nas zapira pred življenjem.
“Življenje pa ni samo v tem, da si zdrav, ampak da živiš. Celo, če umreš” (T. Rifel). Da za uresničitev svojega poslanstva, za življenje po svojih vrednotah tudi trpiš, tudi umreš, če je potrebno. Ker je življenje vendar celo v smrti, ko umiraš za nekoga.
Za to pa je treba na svojem obzorju imeti Boga, razumeti, da je on večji od tvojega življenja in vsake tvoje sposobnosti in napake, da potemtakem biti brez moči ni obupno, ampak odrešujoče, ko mu končno pustiš, da te vodi, kamor moraš priti, čeprav to ni kraj, kamor si želiš ali si načrtoval priti. In ti samo veruješ, čeprav ti vse pravi: “Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti” (Mr 15,31).
To je upanje: imeti kraj groba tudi za kraj vstajenja.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 13.
