Sv. Janez Marija Vianej si je v prvih letih skrbno zapisoval kateheze, s katerimi je v mladih prebujal in utrjeval ljubezen do Boga. V eni od njih je takole razmišljal o trpljenju:
Najsi hočemo ali ne, moramo trpeti. Nekateri trpijo kakor desni razbojnik, drugi pa kakor levi. Oba sta enako trpela. Vendar je eden znal narediti svoje trpljenje zaslužno; sprejel ga je v duhu pokore, in ko se je obrnil h križanemu Jezusu, je slišal iz njegovih ust prelepe besede: “Še danes boš z menoj v raju.” Drugi pa je nasprotno kričal, preklinjal in bogokletil ter izdihnil v najstrašnejšem obupu.
Dva načina trpljenja sta: trpljenje iz ljubezni in trpljenje brez ljubezni. Svetniki so trpeli potrpežljivo, veselo in stanovitno, ker so ljubili. Mi pa trpimo jezno, ker ne ljubimo. Če bi ljubili Boga, bi ljubili križe, si jih želeli in se jih veselili. Bili bi srečni, da lahko trpimo iz ljubezni do njega, ki je hotel trpeti za nas.
Čemu se pritožujemo? Ubogi neverniki, ki nimajo te sreče, da bi poznali Boga in njegovo neskončno ljubezen, imajo iste križe kakor mi; nimajo pa iste tolažbe. Pravite, da je trpljenje trdo. Ne, prijetno je, tolažilno, milo: sreča je. Le da moraš ljubiti, ko trpiš, in trpeti v ljubezni. Na križevem potu je težak samo prvi korak. Strah pred križi je naš največji križ.
Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Magnificat, april 2020.
