Družina se zbere ob družinski mizi, oče in/ali mama porazdelita naloge tako, da bo vsak član družine pomagal pri pripravi mize. Tokrat se zavedamo, da je priprava skoraj bolj pomembna od vsega drugega.
Poskrbimo za velikonočni prt, pogrinjke (krožniki, skodelice, pribor), morda velikonočno svečo, serviete …
Na mizi so velikonočna jedila:
- pirhi – znamenje Jezusovega groba ali kapelj Jezusove krvi (če so rdeči),
- meso – znamenje Jezusovega telesa, ki je trpelo za nas,
- hren – znamenje žebljev, ki so prebodli Jezusove roke in noge, pa tudi grenkih zelišč, ki so mu jih dali piti, ko je visel na križu,
- kruh – znamenje Jezusovega telesa, ki se daruje pri sveti maši,
- potica – znamenje Jezusove trnjeve krone na njegovi glavi.
Potek:
Vsi stoje počakamo ob mizi in se umirimo. Voditelj bogoslužja, ki je tokrat ali oče ali mama, povabi, da se vsi primemo za roke in tako sklenemo okrog mize krog, ki je simbol naše povezanosti in našega življenja.
Naše oči gledajo dobrote na mizi in dovolimo si, da se v naša srca naseli veselje ob hrani, ki jo imamo pred seboj. Pogledamo se v oči in si najprej zaželimo blagoslovljene velikonočne praznike.
Zapojemo eno izmed nam ljubih velikonočnih pesmi, lahko pa samo ponavljamo velikonočni vzklik veselja: aleluja. Nato skupaj zmolimo molitev, ki nas jo je Jezus naučil: Oče naš.
Skrbimo za to, da jemo počasi in z veseljem ter pazimo, da vsak dobi toliko, kolikor potrebuje. Seveda se v pogovoru spominjamo, znamenje česa je posamezno jedilo.
Ob koncu velikonočnega zajtrka lahko spet skupaj zapojemo in se zahvalimo Bogu in vsem, ki so poskrbeli, da smo lahko ob velikonočnem zajtrku zares uživali.
Naj nas v življenju spremlja tiho veselje vstalega Jezusa. Aleluja.
Pripravil Slovenski katehetski urad.
