Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 20. aprila |
Sveta Agnes (Neža)
home iconDuhovnost
line break icon

“Kdo župnika še doživlja kot oznanjevalca, kot pričevalca? Kdo od mene to sploh pričakuje?!”

Fotografija je last Simona Potnika.

Filip Veber - objavljeno 05/04/21

"Nič ni naše. Zastonj smo prejeli, zastonj dajemo," pravi duhovnik Simon Potnik, ko govori o prenavljanju župnije

Simon Potnik je duhovnik mariborske nadškofije. Deluje v Pastoralni zvezi župnij Slovenj Gradec. Kljub svoji duhovniški kilometrini vedno znova išče pot, kako bi novico o Jezusu prinesel še komu. 22. marca so začeli seminar Črka, ki oživlja, ki ima za osrednjo tematiko prenovo župnije, od vzdrževanja strukture do misijonarske Cerkve.

Pred kratkim je pri založbi Družina izšla knjiga Božja prenova, na katero se opira seminar Črka, ki oživlja, ki ga izvajate v Slovenj Gradcu, s katerim želite narediti korak k prenovi naših župnij. Kaj vas je spodbudilo k temu?
Ravno zaključujemo prvo sezono naše eAlfe (na spletu) in ena izmed zaključnih in ključnih tem je bila “Kako povedati naprej”. To je tudi srčika tega seminarja. Ko si našel neko pot, neki način in še več kot to, ko začutiš svež veter, upanje in so že vidni sadovi, potem to želiš deliti z drugimi. S sodelavci si želimo, da bi nas čim več govorilo isti jezik, imelo isto smer in naravnanost, da bi nas nosila ista vizija.

Pred par leti se je prva ekipa že udeležila konference v Halifaxu, kjer je takrat deloval James Mallon. Pozneje se je teh seminarjev udeležilo še večje število sodelavcev. Zdaj, ko nam je lansko leto obisk nadgradnje seminarja padel v vodo, smo zelo hvaležni Družini, da je izdala to knjigo in s tem omogočila, da doma na neki način ustvarjamo in snujemo s pomočjo tistih, ki hodijo pred nami podobno pot prenove.

Knjiga spodbuja, da v župnijah ne bi le ohranjali struktur, ampak bi postali misijonarji. Kje vidite glavne izzive pri prenovi naših župnij? Smo to verniki, duhovniki, kdo drug?
Lahko si za prioriteto zadamo odpraviti čim več napak, ki jih nikoli ne bo zmanjkalo, ali pa se posvetimo zmožnostim, močem, ki nam jih daje Gospod. Krizo doživljam v identiteti, osebno in na splošno.

Če se župnik po dvajset letih aktivne pastorale še vedno sprašuje, kaj je moje poslanstvo, potem to nekaj pomeni. Če se družba sprašuje, kaj je to družina, je gotovo skrb vzbujajoče. Če se dogaja transosvobajanje na vseh mogočih področjih, potem je to kriza identitete na mnogih področjih.

Ne gre samo za svet, za nas gre. Znotraj sveta, ko smo postali kulturni delavci in učitelji in vzgojitelji in voditelji, smo se nekje izgubili. Gre za zavedanje sebe kot ubogega, vendar ljubljenega Božjega otroka, iz te zavesti pa pride jasno poslanstvo.

Kdo župnika še doživlja kot oznanjevalca, kot pričevalca? Kdo od mene to sploh pričakuje?!

Kakšni so odzivi laikov, duhovnikov, škofov na seminar? Kakšna so vaša pričakovanja, za seminar in za obdobje uresničevanja?
Moja pričakovanja so že zdavnaj presežena. Župnijskim sodelavcem smo podarili knjigo, ki je bila neke vrste vstopnica, vavčer. 🙂 Ljudje so se prijavili tudi od drugod. Povabili smo prijatelje, sobrate duhovnike, s katerimi že nekaj let razglabljamo o raznih možnostih in iskanjih poti.

Pastoralno zvezo župnij je postavil škof, tako je tudi vse iskanje in prizadevanje z njegovim blagoslovom. Hkrati pa poteka podobno branje iste knjige tudi med duhovniki celjske škofije z njihovim bodočim škofom, kar je zelo pomembno in pohvalno.

V času epidemije je mnogo vernikov odšlo. Je ta “časovni preskok” lahko nekaj pozitivnega? Nas to sili v spremembe, ki bi prišle čez 5, 10 let?
Noben odhod ni pozitiven. Nobeno slovo ni lahko. Nekako smo se navadili na klasični upad in ga že vkalkuliramo kot nekaj običajnega in normalnega. Hkrati ta odhod sploh ni odhod, ker po eni strani mladostniki, ki po birmi množično odhajajo, tukaj sploh niso zares bili in ker vidimo, da tudi če se zgodi odhod, ni nujno za vedno.

Ne mislimo na obdobje, ko imajo željo, da bi se poročili ali dali krstiti otroka ali ga vpisali k verouku. Tu še vedno ne vstopajo. Dejansko pa obstajajo vstopna mesta, kjer vsi ti lahko doživijo iskrene odnose, lepoto in moč vere, novo upanje in srečanje s Kristusom v občestvu. In to vliva upanja in moči. Gotovo pa to ni osnovnošolski verouk!

V Slovenj Gradcu izvajate tečaj Alfa, ki izvira iz Kanade in je namenjen spoznavanju in poglabljanju naše vere. V čem je tečaj alfa “boljši” od drugih mladinskih, študentskih, … skupin? Kaj je tisto, kar pritegne?
Alfa se izvaja po svetu že dobrih trideset let. Začela se je v Londonu in od tam pojadrala po svetu. Sam sem se ji nekaj let zvesto kleriško izogibal. V dobi iskanja dobrega, boljšega modela župnije sem na različnih koncih sveta ob dobrih župnijah, pri meni dobrih župnikih, skoraj vedno naletel tudi na Alfo. Dokončno sem se “vdal” ravno v Halifaxu, no, že malo prej.

Zakaj je “boljša”? Ne vem, če je boljša. Dobra je. Božja je. Marsikaj, kar je v določenem obdobju rodilo bogate sadove, smo iz različnih razlogov morali opustiti ali prilagoditi, Alfa pa zdaj daje sadove.

V tem trenutku ne poznam boljše metode evangelizacije odraslih. Morda jo kdo ima. Jaz je nimam. Preprosta je, močna, omogoča pristnost, srečevanje v veri, daje bližino, poveže in odraslim iskalcem daje premnogotere odgovore, še več pa priložnosti za iskreno odpiranje Svetemu Duhu. Omogoča srečanje z živim Bogom. Govorim iz izkušenj.

Ali lahko govorimo o rezultatih tečaja Alfa? Nenazadnje poglobitve naše vere ne moremo izmeriti, čeprav na vsak način hočemo pokazati tudi empirične rezultate poživitve in ponovnega odkritja naše vere.
Kakor koli, sv. Jakob nas izziva: pokaži mi dela. 🙂 Toliko voljnih, pripravljenih, odprtih, iščočih sodelavcev v tako kratkem času! V dvajset letih pridne pastorale sem “prigaral” polovico toliko sodelavcev kot v treh letih Alfe! In tukaj zdaj z večjo gotovostjo rečem s svetim Pavlom: Za Kristusa sem vas rodil.

Kaj pomeni ponovno odkrili vero? Smo bili verni, pa nismo več? Ali pa smo bili morda samo poučeni, katehizirani, pa nikoli evangelizirani. Pripadamo neki skupnosti, v resnici pa se ne čutimo del nje. Biti del neke kulturne misli, ohranjati neko religioznost je lahko ohranjanje sebe ravno toliko nad gladino, da se mi ni treba potopiti s Kristusom v smrt in z Njim vstati.

V post smo vstopili s klicem po spreobrnjenju? Resno? Zamaknite uro maše v fari in opazujte reakcijo! Kaj šele, če bi šlo za kakšno večjo stvar.

Mi globoko teologiziramo o spreobrnjenju in prenovljeni pastorali. Pa v glavnem gre za to, da bi neko svežo vodo napeljali po starih ceveh v stare sode.

Duh pa veje, kjer hoče. Po laikih in celo nas duhovnikih in škofih. 🙂

Kako naj se povprečna slovenska župnija poda na pot svoje prenove? Kako začeti pot prenove?
V katehezi za mlade običajno povprašam: bi vam to bilo všeč, bi to radi ali hočete? Če je volja, potem naj se okrepi konkretna molitev za ta namen. Nato iskanje in utrjevanje v tej smeri.

Mnogo je že odkritega, močnega. Nekaj drznosti je že treba, a Gospod z obiljem blagoslavlja. Če župnija ima župnika, naj se z njim okrepi malo občestvo v molitvi in iskanju. Potreben bo tako študij kakor odprtost za nove sodelavce, neprestano izobraževanje, prestrukturiranje obstoječih struktur, odprtost za spremembe po korakih.

Poznalo se bo na vseh področjih: na farovškem vrtu in v hladilniku, v kapeli in pri slavljenju, pri financah in verouku … Mogoče pa bo ravno to srečanje za koga priložnost, da na novo začne. Če ima kdo voljo in željo in vsaj kanček poguma. Res dobrodošli. Nič ni naše. Zastonj smo prejeli, zastonj dajemo.

Tags:
duhovnikžupnija
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
CIRIL ČUŠ
Urška Leskovšek
Oče ga je tepel in mu 14-krat prebil glavo, a Ciril je zmogel vse...
2
HAPPY, OLD, COUPLE
Annalisa Teggi
Srečno sta poročena že 60 let, spoznala pa sta se po pomoti
3
Marjan Pogačnik
“Ljubi Jezus, vrni nam Elo”
4
BRIDAL,SHOES,BOUQUET
Cerith Gardiner
Skrivno sporočilo umirajoče matere na hčerinih poročnih čevljih
5
Cerith Gardiner
Štiri sestre, štirje rastoči trebuščki
6
Tina Martinec Selan
“Tomaževa nesreča je tisti dogodek, ki je resnično ozdravil...
7
Katarina Berden
“Poroka se mi zdi res samo plus, saj mi predstavlja neko tr...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.