Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pon, 27. septembra |
home iconNavdihujoče zgodbe
line break icon

Od dilerja do uličnega duhovnika: “Svoboden sem in zato moje življenje ni več travma”

Zajem zaslona | Youtube

Igor Vojinovič - objavljeno 07/04/21

Kako se je travmatizirani otrok, nasilni kriminalec, odvisnik in razpečevalec mamil srečal z Bogom in postal duhovnik, ki sredi epidemije rešuje življenja odvisnikov, revežev in obupanih

Sredi decembra je angleška medijska hiša BBC objavila prispevek o anglikanskem duhovniku Michaelu Flemingu, ki po ulicah Burnleyja na severozahodu Anglije po cele dneve obiskuje ljudi z obrobja in jim lajša trpljenje.

Že dva tedna pozneje je prejel več kot 250.000 funtov darov v podporo za nesebično poslanstvo, ki rešuje življenja. Presenečenje je bilo še večje, ko se je izvedelo, kdo v resnici je ta nenavadni duhovnik.

Dan, ko se je otroštvo končalo

Mickovo otroštvo je bilo dokaj mirno in skromno. Starša sta bila verna delavca, stroga v vzgoji, vendar poštena. Mick je bil zlasti vesel svoje devet let starejše sestre Ann, ker je zanj rada skrbela, mu kupovala obleke in mu dajala žepnino.

Nekega februarskega jutra leta 1977, ko je imel 11 let, ga je na poti v šolo v parku napadel neznanec. Zvlekel ga je na skrit kraj in ga spolno zlorabil. Popolnoma odrevenel se je Mick komaj vrnil domov in v svoji sobi dolgo jokal. Nujno je potreboval pomoč. S težavo je zbiral pogum, da vse pove staršem.

Toda ravno ko se je odločil, je na vhodnih vratih ugledal obupanega očeta, ki je zavpil: “Naša Ann je mrtva!” Mickovo sestro je malo pred tem zadela srčna kap in je v bolnišnici izdihnila pred očetovimi očmi. Sledilo je vpitje matere, nova travma in konec otroštva.

30 let “pekla”

“Rešitev sem poiskal v mamilih in s tem se je življenje začelo sesuvati,” se spominja. “Jemal sem jih vseh vrst, vedno z alkoholom. Postal sem zasvojen, kar te nujno zapelje v kriminal. Bil sem razpečevalec mamil in izterjevalec dolgov. Mnogo ljudi sem poškodoval … Toda služil sem veliko denarja in poskušal lajšati svojo bolečino. Toda nič ni pomagalo,” pravi Mick.

Živel je dvojno življenje, celo poročil se je in dobil tri otroke, vendar kmalu je prišla ločitev in zopet razpad družine. “Vse to je vedno bolj razjedalo moje duševno zdravje. Povečal sem odmerke mamil in postal še bolj agresiven. Nisem vedel, kako naj se spremenim, in pričakoval sem samo še smrt,” se spominja svojega “30-letnega pekla”.

“Padec s konja

Nekega dne leta 2009 je Mick pri zapuščenih skladiščih s pištolo v roki čakal drugega dilerja, da bi od njega izterjal dolg. Vendar ugledal je nenavaden prizor: na njegovi levi in desni sta bili svetlolasi deklici v belem, stari okoli pet let. Ko je kljub temu nadaljeval s svojim namenom, je iz roke ene izmed deklic zasvetila tako močna bela svetloba, da ga je zaslepila.

“Kakor bi gledal v sonce. Za 15 sekund sem popolnoma oslepel in bil kot ohromljen. Komaj sem se privlekel v svoj avto in se začel tresti, potiti, srce je bilo kakor noro …” Takrat je po dolgih letih poklical Boga za pomoč. Sprva ni bilo nobenega odgovora.

Nato je iz prižganega avtoradia jasno razbral besede pesmi: Oblečen sem v črno, ker žalujem za življenjem, ki bi ga lahko živel … (Johnny Cash – Man in Black). Spoznal je, kako je zavozil svoje življenje. “Bolečina je bila prehuda in pograbil sem pištolo. Prislonil sem si jo ob tilnik in stisnil sprožilec. Toda ni ustrelila. Takrat sem se do konca zlomil.

Spoznal sem, kakšen v resnici sem. Prvič po 30 letih, po doživeti zlorabi, sem se iskreno zjokal. Jokal sem za tistim 11-letnim fantkom, ki sem nekoč bil, in za življenjem, ki bi ga lahko živel.” Pomislil je tudi na pokojno mamo, ki je vsa ta leta zanj molila, vendar je umrla, preden je dočakala njegovo spremembo.

A sprememba se je začela. Že naslednji dan je bil prijet in odrejen za psihiatrično bolnišnico. Znašel se je med shizofreniki, alkoholiki, samopoškodovanimi …, ki so ga sprejeli takšnega, kot je. Ponudili so mu cigarete, oblačila in družbo. Po dolgem času se je počutil dobro.

Tam je spoznal bolnišničnega duhovnika Tonyja. S skupnimi pogovori in molitvijo so se v Micku odprla čustva in začel je pomagati drugim. “To je bil konec zavoženega dela življenja in začetek upanja. Od takrat nisem več posegel po alkoholu ali mamilih, čeprav je bilo to zame nepopisno težko. To je bila moja vrnitev k Bogu.”

Njegov odnos z Bogom se je krepil in krepil, tako da je čez leta na univerzi v Manchestru kljub velikim težavam diplomiral iz teologije ter postal anglikanski duhovnik.

Nazaj na ulico

Ko je nastopila epidemija, je kot kaplan v župniji sv. Mateja v Burnleyju hitro zaznal povečano stisko brezdomcev, zasvojenih, lačnih, depresivnih. Njihovi revščini pogosto botrujejo prav mamila, s katerimi si je zavozil 34 let življenja, zato se je odločil, da bo hodil na njihove domove ter jim pomagal iz pekla.

Začel je pripravljati t. i. “Food bank”, banke za hrano, kjer zbira in deli pakete s potrebščinami. S pomočjo prostovoljcev pomaga reševati zdravstvene in druge težave, pripravlja molitvena srečanja.

“Moja hči si je sredi koronavirusne krize vzela življenje,” pravi krajanka Sonia za BBC, “in tudi jaz bi storila enako, če ne bi našla opore pri naših duhovnikih Micku in Alexu.”

S prejetimi darovi nameravajo urediti zavetišče za brezdomce in ljudsko kuhinjo, njegova pobuda Church On The Street Ministries (Cerkev na ulicah) pa pridobiva nove sodelavce.

Mick pravi, da tega ne počne kot pokoro ali zadoščevanje za leta življenja v grehu. “To zame ni pokora, temveč privilegij: služiti ljudem v Burnleyju je veličastno poslanstvo njega in njegove Cerkve,” pojasni. Vendar obstaja prav poseben razlog za njegov notranji mir.

Pred desetimi leti se je spoprijateljil z nekim brezdomcem, težkim alkoholikom. Dolgo ga je poslušal, ga oskrbel, mu pomagal iz zasvojenosti. Mož se je celo vrnil k ženi in otrokom. Čeprav je dve leti pozneje umrl, je njegova družina ostala Micku zelo hvaležna, da so lahko vsaj nekaj časa preživeli skupaj.

“Njemu, njegovi ženi, otrokom ali policiji nikoli nisem povedal, da je bil prav on tisti moški, ki me je v otroštvu posilil … Vem, da je meni odpuščeno za mojo preteklost. Čeprav nisem počenjal reči, ki jih je on, sem vseeno zagrešil marsikaj hudega.

Toda izkusil sem, da mi je Bog odpustil in da mi ni treba več živeti v senci njegovega greha. Zato sem svoboden in zato moje življenje ni več travma,” pričuje Mick Fleming in sklene: “In prav to je odrešenje.”

Če vas njegova zgodba navdušuje in zanima, si lahko ogledate tudi ta videoposnetek:

Prispevek je bil prvotno objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 12.

Tags:
duhovnikodvisnostspreobrnjenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Urška Kolenc
Pri 18 je zanosila in sina dala v posvojitev. Srečala sta se po 3...
2
martin golob vlog 71
Martin Golob
Medtem ko se vozim po župniji, bi vam rad še nekaj zaupal
3
Anna Gębalska-Berekets
Starši so jo zapustili, danes dekle z albinizmom osvaja svet mode
4
Marko Mesojedec
Novi škof Andrej Saje v mladih letih
5
Louis du Bosnet
Žena sedemkratnega svetovnega prvaka formule 1: “Nikdar nisem obt...
6
BABY GIRL
Barbara Oprčkal
Najlepša redka imena za deklice za vsak mesec v letu
7
Mojca Purger
Družinsko življenje na morju: “Bolj pomembno je, s kom živiš, kot...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.