Tisti, ki ste videli tretjo sezono Netflixove serije The Crown (Krona), zagotovo veste, o kom pišemo v tem članku ... Toda za tiste, ki je niste gledali (ali pa želite izvedeti še nekaj več o tej resnični zgodbi), naj povemo, da je to Alice Battenberška, mati vojvode Filipa Edinburškega in tašča kraljice Elizabete II.
Rodila se je v gradu Windsor leta 1885, saj je bila po materini strani pravnukinja kraljice Viktorije, njen oče pa sin nemškega princa. Že v otroštvu je bila njena življenjska zgodba zaznamovana s tragedijo.
Mislili so, da ima težave z govorom in učenjem ali kakšno drugo duševno motnjo, dokler njena mati ni ugotovila, da se je rodila gluha. Pomagala ji je in princesa Alice ni imela težav z učenjem, naučila se je celo več jezikov (angleščine, nemščine, francoščine in pozneje grščine), saj so jo učili znakovnega jezika in je znala tudi brati z ustnic.
Pri 17 letih je na slovesnosti kronanja kralja Edwarda VII. spoznala grškega in danskega princa Andrewa. To je bila ljubezen na prvi pogled. Naslednje leto sta se poročila in z njim je imela pet otrok: štiri deklice in Filipa.
Zaradi Andrewjeve vojaške odgovornosti in njegovih družbenih zavez sta živela med Grčijo in Nemčijo.
Vse se je odvijalo zelo dobro, dokler niso morali leta 1922 v izgnanstvo iz Grčije: država je namreč izgubila vojno proti Turčiji, ljudje pa so bili besni na kralja in njegove najbližje sodelavce, ki so jih krivili za poraz. Njuno življenje je bilo ogroženo, zato so se hitro vkrcali na angleško ladjo, ki je odplula v Pariz.
V Franciji so živeli od denarja, ki jim je bil poslan, princesa Alice pa je tolažbo iskala predvsem v veri (sprejela je grško pravoslavno vero) in pomagala beguncem iz svoje države, vendar ni mogla prenašati ostrosti izgnanstva.
Morda bi kdo pomislil, da je imela kljub vsemu še vedno zelo udobno življenje, a to bi bilo gledano le s finančnega vidika. Trpela je, ker so jo izgnali iz lastnega doma, in to, kar je načrtovala zanjo in svojo družino, se je sesulo v prah.
Padla je v hudo depresijo. Govorila je, da je Bog govoril z njo in trdila, da ima zdravilne moči. Okoli leta 1930 je doživela živčni zlom in diagnosticirali so ji paranoično shizofrenijo. Proti njeni volji so jo namestili v psihiatrični ustanovi v Švici, ki so jo vodili učenci Sigmunda Freuda, očeta psihoanalize.
Ti so se s Freudom posvetovali. Dejal je, da so njene halucinacije plod nekaterih spolnih motenj. Priporočil je, naj na njenih jajčnikih uporabijo elektrošok terapijo in rentgenske žarke za pospešitev menopavze ter izklop libida.
V ustanovi so jo zadržali dve leti. Njen mož Andrew se je preselil v Monte Carlo, kjer je imel več ljubimk. Filipa so poslali v internat v Veliki Britaniji, hčerke pa so se poročile z visokimi nacističnimi vojaškimi častniki.
Alice Battenberška se je zato odločila, da bo svoje življenje posvetila služenju drugim in rasti v svoji veri. Leta 1937 se je znova srečala z družino, a iz zelo žalostnega razloga.
Njena hči Cecilija je namreč umrla v letalski nesreči. Tam je prosila Filipa, naj gre z njo živet v Grčijo, a je ta raje nadaljeval kariero v angleški mornarici.
Izbruhnila je druga svetovna vojna in nacisti so napadli Grčijo. Bratje so Alice ves čas pošiljali denar za preživetje. A najraje ga je delila s tistimi, ki so bili najbolj v stiski. Z njim je kupovala hrano in zdravila. Prav tako je mnogim Judom pomagala pobegniti, na svojem domu pa je celo skrila judovsko družino.
Princesa in mati Filipa Edinburškega je izkoristila vezi svojih hčera z nacisti, oblasti je namreč zaradi tega niso nikoli sumile. Če so jo nacisti hoteli zaslišati, pa je s pridom izkoristila svojo gluhost.
Atene so bile osvobojene leta 1944, istega leta pa je Alicia tudi ovdovela. Čeprav sta bila še formalno poročena, je moškega, v katerega se je noro zaljubila pri 17 letih, nazadnje videla leta 1939.
Večino svojega nakita je prodala za nadaljevanje svojega humanitarnega in verskega dela, obdržala pa je tiaro (krono), ki so ji jo podarili na poroki. Ko je njen sin Filip povedal, da se želi poročiti z Elizabeto, mu je dala tiaro, da je iz nje lahko vzel diamante za zaročni prstan in zapestnico.
Udeležila se je poroke v Westminstrski opatiji in se po vrnitvi v Atene odločila ustanoviti svoj sestrski red Marte in Marije. Skupnost je pomagala bolnim in sprejela nošnjo habita brez izjeme. Na kronanju svoje snahe leta 1952 je bila zato Alice oblečena v redovniška oblačila. Postala je kraljeva redovnica.
Njena skupnost je počasi izginjala, saj jim je zmanjkalo sredstev in prostovoljcev. Njeno zdravje se je s starostjo poslabšalo, poleg tega pa je leta 1967 v Grčiji prišlo do državnega udara, ki je ponovno ogrožal njeno življenje.
Kraljica in vojvoda Edinburški sta jo odpeljala iz Grčije in jo vzela k sebi v Buckinghamsko palačo, kjer je ostala dve leti do svoje smrti leta 1969.
Njena želja je bila, da bi bila pokopana v Jeruzalemu s svojo botro Elizabeto iz Hessen-Darmstadta. Bila je znana kot Elizabeta Fíodorovna, ko se je krstila v rusko pravoslavno cerkev.
Boljševiki so jo ubili in čez nekaj let jo je pravoslavna cerkev kanonizirala za svetnico. Želja Alice, da bi jo pokopali poleg botre, sprva ni bila uslišana, saj je bila iz političnih razlogov pokopana v kraljevi kripti gradu Windsor.
Leta 1988 so bili njeni posmrtni ostanki preneseni v cerkev Svete Marije Magdalene na Oljski gori. Tako princ Charles kot princ William sta po koncu uradnih obiskov v Sveti deželi, odšla na njen grob in tam položila cvetje.
Leta 1993 ji je judovska skupnost posthumno podelila priznanje Pravičnik med narodi, ker je tvegala svoje življenje, da bi Judom pomagala med nacistično okupacijo Aten.
Njen sin Filip, vojvoda Edinburški, je takrat odpotoval v Jeruzalem na slovesnost. O svoji materi je dejal: "Sumim, da nikoli ni mislila, da so njena dejanja kaj posebnega. Bila je oseba z globoko vero in verjetno se ji je zdelo povsem naravno in človeško, da drugim pomaga v nevarnosti."
Brez dvoma je življenje princese Alice Battenberške, matere Filipa Edinburškega, zelo zanimivo. Prav nenavadno pa je, da njena zgodba tako slabo poznana.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
