Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Ned, 9. maja |
Sveti Pahomij
home iconNavdihujoče zgodbe
line break icon

Pri sedmih letih samostojna razstava, pri devetih roman: “Sem popolnoma običajen fant”

TATJANA SPLICHAL | DRUŽINA

Klemen Čeligoj - objavljeno 13/04/21

Kljub bolezni živi polno, pravzaprav osupljivo življenje

Maks Lenart Černelč rad ustvarja, se ukvarja s 3D-tiskanjem. Je dijak prvega letnika Škofijske klasične gimnazije v Šentvidu. Na prvi pogled se Maks od večine vrstnikov loči po tem, da uporablja invalidski voziček, a ko ga spoznaš malo bolje, hitro opaziš, da so pomembnejše druge razlike. Na mnogih področjih večina vrstnikov Maksa Lenarta lahko gleda le v hrbet. S spoštovanjem in občudovanjem.

Maks Lenart je imel lani poleti v Kulturnem domu Ivana Cankarja samostojno razstavo z naslovom Čas. V isti galeriji je razstavljal že leta 2012. Seznam razstav v Sloveniji in tujini, na katerih so bile razstavljene Maksove slike in grafike, je že presegel številko 90. Ne ukvarja pa se samo z ustvarjanjem.

Njegov roman Družina W5051 iz leta 2014 je pred kratkim doživel ponatis in prevod v tri tuje jezike. Je edini Slovenec, ki se lahko pohvali s tem, da je njegova risba krasila začetno stran spletnega brskalnika Google. Ne, ta uvod ni prepisan iz utemeljitve kakšne nagrade za življenjsko delo na kulturnem področju, pač pa je le delček uspehov komaj 15-letnega fanta s spinalno mišično atrofijo.

Seznam tvojih dosežkov se bere kot vseživljenjsko delo. Ti pa imaš vendarle šele 15 let. Kako si jih uspel stlačiti v tako kratko obdobje?
Enostavno živim življenje, ki mi je namenjeno, se mu prepuščam. Zavedam pa se, da je življenje za vsakogar enkratno, krhko in minljivo, zato želim izkoristiti vsak trenutek, ki mi je dan.

Imaš veliko raznovrstnih talentov. Čeprav si med drugim izjemno uspešen na umetniškem področju, te vleče v znanost. Kako to?
Znanost in umetnost hodita z roko v roki. Pri obeh so prisotni miselni procesi. Zame je znanost fascinantna in mi je v izziv. Občudujem ljudi, ki pomagajo pri napredku družbe.

Kako si se navdušil nad bioniko?
K navdušenju sta pripomogla profesor tehnike in profesorica biologije v osnovni šoli. Bionika združuje opazovanje življenja, ustvarjalnost, tehniko in koristnost za vse. Všeč mi je sicer še marsikaj drugega, ne smem zanemariti npr. zgodovine.

Vrniva se k umetnosti. Že pri sedmih letih si imel samostojno razstavo na Vrhniki. Kako je to mogoče?
Ko sem bil majhen, sem veliko risal, ves svoj čas sem namenjal temu. Da moje risanje in razmišljanja odstopajo od vrstnikov, pa je opazila moja profesorica v prvem razredu, ki je moje risbe predstavila šolskima likovnikoma Edvardu Ilarju in Andreju Pohlevnu. Izbrala sta dela za mojo prvo razstavo risb, ki je bila v šoli. To je bil sprožilni dejavnik za nadaljnje samostojne razstave.

V četrtem razredu sem se bolje spoznal z računalnikom in prešel na ustvarjanje digitalnih grafik, ki sem jim dnevno gotovo namenil tri do štiri ure, tudi brez misli, da delam za razstavo, ki je bila letos deležna dobrih kritik stroke. Vem pa, da se na področju likovne umetnosti lahko še marsikaj naučim.

Če nadaljujeva z neverjetnimi dosežki … Marsikdo sanja, da bi nekoč napisal knjigo. Ti si te sanje uresničil, še preden si dopolnil 10 let.
Ne vem, kaj naj si mislim o vaših besedah, sem popolnoma običajen fant. Nikoli nisem posebej razmišljal, da bom napisal knjigo ali imel razstavo, vse je prišlo samo po sebi.

Idejo o knjigi je dala moja prijateljica Kanisaja Nika Kovačič, ki je prišla iz Peruja, kjer je obiskovala prve razrede osnovne šole in imela drugačen pogled na življenje kot ostali vrstniki. Njena ideja je bila, da vsak sošolec nekaj napiše, jaz pa to ilustriram ter ob koncu leta ta izdelek poklonimo profesorici.

Čakal sem sestavke sošolcev, ker pa teh pisarij ni bilo od nikoder, sem se lotil dela ter narejeno ob koncu leta podaril vsem sošolcem in profesorici. Tako se je začela ta zgodba. Pisanje se je zdelo zanimivo in brezčasno tudi odraslim.

Je pa za vsako stvar, ki jo v življenju narediš, potrebna samoiniciativa, iskrenost, volja in delo.

Ob zgodbah o izjemnih otrocih, ki so že v rosnih letih prišli do izjemnih dosežkov, se včasih sprašujemo, ali so si kljub temu dovolili biti otroci. Kako ti gledaš na svoje otroštvo?
Mislim, da živim svoje življenje, kot mi je namenjeno, in v njem zelo uživam ter ga cenim. To otroško navdušenost nad delom in življenjem pa ohranjam. Sem se pa zaradi preizkušenj, ki so mi bile dane, verjetno prej, kot so se ali se bodo moji sovrstniki, srečal z zavedanjem o čudežnosti življenja.

Najstniki so običajno polni energije, moči. Tebi pa fizično moč jemlje mišična atrofija. Te bolezen kaj obremenjuje?
Nimam fizične moči, zato z njo zelo racionalno ravnam. Imam pa drugo vrsto energije, notranjo moč in močno voljo. Obolenje me ne obremenjuje, z njim živim in mi to predstavlja normalnost.

Kako gledaš na svojo prihodnost?

Ne zrem daleč v prihodnost, živim vsak dan, ga cenim in ga ne želim zapraviti. Želim si pridobiti čim več vedenja, spoznanj in živeti iz ljubezni. Sem realist in verjamem, da je vse točno tako, kot je prav.

Kako po tvojih izkušnjah družba sprejema oz. vključuje gibalno ovirane?
Družba je do tistih, ki se po videzu ali prepričanju ločijo od večine, zelo zadržana. Nekateri si jemljejo pravico, da sodijo kvaliteto, smiselnost in način življenja teh ljudi. Glede na nedostopnost gimnazij v Ljubljani in nesprejemajoč odnos lahko sklepam, da družba v sebi še ni sprocesirala, da nas različnost bogati.

Sam sem imel do sedaj le eno direktno negativno izkušnjo: ko sem bil na razgovoru na dostopni gimnaziji v Ljubljani in mi je ravnateljica povedala, da ne namerava z mojim vpisom dodatno čustveno in storilnostno obremenjevati svojih profesorjev.

Težko se je tudi spoprijemati z usmeritvami v zdravstvu, ki prihajajo na plan v koronačasih, da naj bi v zelo kritičnih razmerah pomagali le tistim, ki imajo večjo možnost preživetja. Pri pogledu na svet mi je bližje humanizem kot darvinizem.

Vesel sem, da sem se vpisal na Škofijsko klasično gimnazijo, kjer čutim sprejemajoče okolje, kot sem ga bil deležen na OŠ Majde Vrhovnik. Mislim, da bo družba postala sprejemajoča, ko se nam o teh stvareh ne bo treba pogovarjati.

Povedal si mi, da se večinoma šolaš na daljavo in si veliko doma. Kako poskrbiš, da si kljub temu dovolj v stiku z vrstniki?
Trenutno so moji stiki zaradi koronavirusa zares zelo omejeni. Drugače pa imam veliko dobrih prijateljev. S Tilnom, Timonom, Jašem, Kanisajo in Urbanom smo se tedensko družili pri meni doma: igrali smo družabne igre ali nogomet, se pogovarjali, pripravljali potopisna predavanja itd. Dvakrat na teden sem obiskoval plesne vaje.

Poznanstva me bogatijo. Hvaležen sem za ljudi, ki jih spoznam in delijo z menoj svoje zgodbe ali me usmerijo na moji poti.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.

Tags:
preizkušnje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
2
MARTIN GOLOB
Martin Golob
Kaj pa župnik ve o poroki? A tudi jaz sem se enkrat počutil podob...
3
JURIJ OBLAK
Nina Kestnar
Od poniževanja in dvojk v osnovni šoli do desetk na fakulteti
4
Lojze Grčman
Njen sin pravi, da si je protikoronske ukrepe gotovo izmislil nek...
5
ANJA KLANČAR WRITER
Barbara Oprčkal
Najprej si je življenje vzela mama, nato še oče. To je Anjina zgo...
6
BABY GIRL
Barbara Oprčkal
10 manj pogostih imen za deklico, če jo želite poimenovati po Mar...
7
Urška Kolenc
Pri 22 je zanosila, a otroka ni nameravala obdržati. Zaradi nezna...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.