Z ženo sva se poročila pri dvajsetih. Na lastni ohceti še nisva smela piti alkohola! (V ZDA polnoletnost dosežejo pri 21 letih, op. ur.) Bila sva brez denarja, oba še študenta. Edini prihodek sva si prislužila s strežbo po restavracijah.
Še slabše je bilo, da sva oba študirala teologijo, kar je pomenilo, da so najine možnosti za uspešno poklicno pot precej borne. Sam sem bil tako neizkušen in nebogljen, da si niti nisem znal oprati perila.
Ko sva se pri devetnajstih zaročila, so nama vsi govorili, da sva premlada, da še nisva pripravljena na zakon. Nobeden od naju še ni potoval po svetu in pravzaprav nisva imela še nobene izkušnje, ki bi jo lahko pripisala odraslosti. Nobeden izmed naju ni imel svoje hiše, ne žena ne jaz še nisva imela svojega poklica. Nisva imela kaj dosti denarja in razen pri nakupu avtomobila nama nikoli ni bilo treba paziti na družinski proračun.
Preselila sva se v majhno podstrešno stanovanje, najcenejše, ki sva ga našla dovolj blizu faksa, da sva se lahko peš odpravila na predavanja. Ker sva imela samo en avtomobil in povsem različna urnika, sem pogosto pešačil kilometer in pol do faksa in nazaj, obtežen s študijskimi knjigami.
Stanovanje sva opremila z rabljenim pohištvom, nekaj starih kosov so nama iz usmiljenja podarili najini starši. Če se dobro spomnim, sem kakšno stvar prinesel tudi s smetišča. Najina postelja je bila na tla položena vzmetnica, kabelske televizije ali drage hrane si nisva mogla privoščiti. Če sva si zaželela slavnostne večerje, sva ven potegnila žar in si pripravila zrezek. Nobeden izmed naju ni znal kuhati, pa čeprav je to najosnovnejša veščina, potrebna za človekovo preživetje.
Vsi, ki so nama rekli, da še nisva pripravljena na zakonsko življenje, so imeli prav. Nisva bila pripravljena.
Mladi pari danes s tem izgovorom vedno pogosteje odlašajo s poroko. Zdi se jim, da niso pripravljeni. Najprej želijo pridobiti nekaj izkušenj, svobodno potovati po svetu in se sestajati z različnimi ljudmi. Želijo si dobro in zanesljivo službo, morda lasten dom ali pa vsaj dovolj denarja za nakup svojega bivališča.
Tu je še čustvena pripravljenost, želja, da se res trdno odločijo za zakonsko življenje. Mnogi ljudje tega niso pripravljeni storiti. Zadovoljni so, če se lahko družijo s prijatelji, se prehranjujejo v priljubljenih restavracijah, ohranjajo svojo svobodo in osebni prostor. Ne želijo se vezati, ne zdi se jim, da bi bili sposobni vzgajati svoje otroke.
Zaradi vsega tega se poročajo vedno pozneje, saj ljudje odlašajo, ker želijo najprej "najti sami sebe". Povprečna starost mladoporočencev je danes že 32 let. Sam sem bil pri 32 poročen že dvanajst let in oče štirih otrok.
Da, najin zakon, tisti, na katerega sploh nisva bila pripravljena, je preživel in cveti. In veste kaj? Še vedno nisem povsem pripravljen nanj. Še vedno rastem, kot človek, kot moški, kot mož in kot oče.
In to je ena najpomembnejših stvari, ki jih moramo razumeti: nihče nikoli ni povsem pripravljen na zakon, toda to ne pomeni, naj se ne poročimo.
Sploh ni pomembno, koliko ste stari ali kako odrasli ste že, nikoli ne boste dovršeno popolni in nikoli ne boste našli takšnega partnerja. V svetu obstaja zmotna predstava, ki jo slišim od mnogih mladih, celo v župniji, da morajo s poroko odlašati toliko časa, dokler nimajo povsem urejenega življenja. V zakon želijo pripeljati najboljšo različico samih sebe in ničesar manj. To pa je povsem zgrešeno. Rekel bi celo, da je precej škodljivo.
Življenje je pustolovščina, junaško potovanje. Ljudje vse do konca nenehno rastemo in se spreminjamo. Moški, kakršen sem danes, je precej drugačen od tistega, ki je pred dvajsetimi leti izrekel svoje poročne zaobljube. Dozorel sem. Dozorela je tudi moja žena. Še naprej bova zorela in drug brez drugega tega ne bi mogla početi. Brez nje bi bil izgubljen. Dosti manj bi vedel o sebi in bi bil kot oseba dosti manj izpopolnjen.
Narava ljubezni je takšna, da nima zgornje meje. Vedno lahko podarimo še malce več ljubezni, in ravno zato so zakonske zveze, ki trajajo iz desetletja v desetletje, tako čudovite. Ljubezen zori, raste in tako tesno ovija zakonca, da se kaže tudi v najmanjših podrobnostih. Drug drugega tako dobro poznata, da resnično postaneta eno telo.
Radost zakona je v izgradnji skupnega življenja. Če mislimo, da je zakonska zveza pogodbena združitev dveh povsem izoblikovanih posameznikov, smo popolnoma zgrešili bistvo zakona in si zadali nedosegljiv cilj.
Izmenjava poročnih zaobljub je vedno tveganje, dejanje zaupanja: ne glede na to, kaj bo prineslo življenje v prihodnosti, ne glede ne to, kako je par pripravljen ali ne, ne glede na to, kako se skozi leta spreminjata in rasteta, vse to bosta počela skupaj.
Nihče nikoli ni zares pripravljen na zakonsko življenje. To je stvarnost, ki je tako veličastna, da nanjo niti približno ne moremo biti pripravljeni. In ravno zato je tako čudovita. Največ, kar lahko par stori, je to, da drug drugemu zaupata, da sta razumna in preudarna, da znata razločevati, ter da se ob pravem času odločita in sprejmeta poklicanost, ki jima jo je namenil Bog. Človek sam zase navadno ni pripravljen, skupaj pa vama bo zagotovo uspelo.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
