Luka Bregar je zapriseženi Dolenjec, čeprav se to v etru nacionalnega radia zaradi visoko izšolanega glasu nikakor ne opazi in občuti. Z vami je podelil anekdoti iz ministrantskih in bralskih dni. Pri vprašanju o tem, česa na tem svetu manjka, pa je bil jasen: “Prevečkrat vztrajamo pri svojem gledišču in ne poskusimo niti razumeti nekoga, ki je blizu nas, niti nismo zmožni odpustiti česa iz preteklosti.”
Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Najtežji del zame je vstajanje. Sploh zato, ker se vedno najde še kaj v poznih večernih urah, kar je zanimivo in predvsem nujno. Glava mi še pozno v noč vrti podobe vsega, kar se je zgodilo čez dan, in zato zjutraj nisem ravno najboljša družba. Pri budilki je najboljša stvar dremež. Občudujem ljudi, ki navsezgodaj skočijo iz postelje in z nasmehom začnejo svoj dan.
Dolgo sem jim poskušal slediti, pa ni šlo. Dokler nisem spoznal, da potrebujem nekaj predigre: kavo, novice, glasbo. Ampak, ko se poženem, gre – povečini z dobro voljo. Imam pa to srečo, da je na delovnem mestu res fajn vzdušje in da smo kot malo bolj velika in nenavadna družina; zato tudi mojo občasno tečnobo razumejo – ponavadi.
Kako razvajate svojo drago?
Rad bi se pohvalil, da jo razvajam na tisoč in en način, ampak v resnici bolj ona razvaja mene. Predvsem z razumevanjem ob službenih klicih in snemanjih, tudi nepredvidenih, pa z iskrenimi pohvalami in kritikami o opravljenem delu. Kakšno dodatno piko na kartici zvestobe pa dobim z masažo, ko skuham ali spečem kaj, kar ima rada, ali pa ji predlagam izletniško popoldne po najljubših kotičkih.
O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Zdi se mi, da imam načrtni obvod mimo tipičnega moškega ega oziroma pretiranega ponosa ali celo trme, ker naj bi bil boljši ali pametnejši od drugih. Pripomore predvsem to, da nisem ravno težkokategornik pri “moških” stvareh. Hud športnik nisem, niti “kavč selektor”, poznam samo tiste sestavne dele avtomobila, ki so vidni.
Pri sestavljanju poceni pohištva mi vedno ostane nekaj kosov in vijakov. Zato je bil marsikdo “pameten” in mi je solil pamet, češ, kaj znam in česa ne. Tako sem moral okrepiti jezične mišice in nikomur nisem ostal dolžan. Krepim pa jih še danes.
Glas ljudstva pravi, da ste bili ministrant. Lahko z nami delite kako prigodo, dve, tri iz tistih časov?
Nekoč smo z drugimi fanti, ministranti, v zakristiji poskusili belo mašno vino. Samo enkrat, ker je bilo tako kislo, da ga ni bilo smisla poskusiti znova. Največji pečat je pustil župnik, ki je imel navado ministrantom govoriti: “Pomagajte.” G je narečno izgovarjal kot h in seveda smo mu z veseljem mahali, namesto da bi mu priskočili na pomoč.
Glede na vaš poklic ne bi bilo presenetljivo, če bi prebrali tudi kako berilo. Je morda kak pomemben ali zabaven dogodek povezan tudi s tem?
Imel sem srečo, da so mi ljudje, ko so me slišali kaj prebrati, pohvalili. Lahko bi me kritizirali, povedali, kaj vse napačno naglasim, ampak so me spodbujali. Zato sem imel kar veselje, če je bilo treba na ambon. Edina težava je bila, da sem pozabljiv. Nekoč pred mašo nisem vključil mikrofona ob strani, kar sem ugotovil po kakšnem odstavku prebranega berila. V paniki sem na oddrvel v zakristijo, vključil mikrofon in zadihan komaj prebral preostanek besedila. Od takrat sem za vsak slučaj bral zelo naglas.
Leta 2019 ste prehodili tudi del camina. Katera spoznanja vam je prinesel ta izziv?
Predvsem to, da moraš včasih kam iti, da si se zmožen vrniti. Od Porta do kraja Santiago de Compostela sva s prijateljem v 12 dneh prehodila skoraj 300 kilometrov. Vmes sem spoznal, da vse, kar potrebujem, lahko spravim v nahrbtnik. Da se doma, ob koncu dneva, počutim nesposobnega, ker si zjutraj naložim preveč stvari, in da je treba ob hoji v klanec gledati pod noge, ne proti vrhu: ker je tako vsaka pot enaka – ne glede na vzpon.
Kaj vam kot domačinu pomeni svetišče na Zaplazu?
Záplaz – “dolenjske Brezje” – je po prenovi in ob nedavnem jubileju točka, ki privablja vernike, pa tudi turiste. Nisem še našel zgodovinskega vira, ki bi to potrdil, ampak prepričan sem, da je Zaplaz območje pozitivne energije.
Sem so že dolgo romale množice, imamo izvir zdravilne vode, urejena je pohodniška pot Zaplaške stezice, med epidemijo pa je Zaplaz postal še bolj priljubljen cilj vseh, ki so ob različnih omejitvah želeli zadihati in so umiritev iskali v naravi. Zdi se mi, da se lahko območje še bolj razvije in postane še bolj prepoznavna lokacija za obiskovalce od blizu in daleč.
Marsikaj naredite tudi v dober namen. Kaj in koliko vam osebno pomeni dobrodelnost?
Nikoli ne veš, kdaj boš morda sam potreboval pomoč. In to, da lahko nekomu pomagaš, pomeni ogromno. Ne toliko v materialnem, ampak notranjem zadovoljstvu. Večkrat pozabimo, da morajo tisti, za katere zbiramo denar, velikokrat prek sebe, da se lahko izpostavijo in sprejmejo pomoč. Gre tudi vsaj za delno razkrivanje osebnega življenja.
Po drugi strani so tu glasbeniki, ki dobivajo številne prošnje za nastope na dobrodelnih dogodkih, a ne poznajo ozadja, zato težko pretehtajo, kdaj in kje nastopiti. Nove izzive pa predstavljajo dobrodelne prireditve med epidemijo – na daljavo, s posnetki in videonagovori. Če boste imeli čas, si oglejte koncert Za Nino iz Gobnika in pomagajte.
Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Najraje imam novo tehnologijo. Raje kot vse večje televizorje in mobilne zaslone raziskujem, kako inovativno povezati mobilne tiskalnike in telefone z avtomobilom, kako nadomestili na primer optični bralnik s telefonom in podobno. Skratka, iskanje praktičnih rešitev s tisto tehnologijo, ki je že doma.
Tri stvari, ki jih po vašem mnenju na tem svetu najbolj primanjkuje, in zakaj.
1. Razumevanja: prevečkrat vztrajamo pri svojem gledišču in ne poskusimo niti razumeti nekoga, ki je blizu nas, niti nismo zmožni odpustiti česa iz preteklosti.
2. Poslušanja: v času vseh družabnih omrežij bi vsak rad povedal svoje in dokazal svoj prav. Počasi se to kaže tudi v zasebnih pogovorih. Včasih je treba utihniti in vklopiti ušesa.
3. Mirnosti: v času te krize je težko umiriti sebe in svoje misli, zelo hitro nas nekdo sprovocira, prestraši. Misel, ki me pomirja in nasmeje zadnje čase, je da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha.
Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Vsako slovo te premakne, pa naj gre za začasno ali dokončno. Potem vrtiš čas nazaj, ali si naredil prav, si naredil dovolj … Slovesa pritisnejo tipko “premor” in prisiljen si se ozreti nazaj. Lahko potlačiš občutke, ampak pridejo kmalu na plan. Se mi zdi, da moraš v vsakem odhodu najti dobro. Vsaj en lep, svetel spomin.
S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Izlet v naravo, hoja, svež zrak. Včasih se je tako težo spraviti ven, ampak še nikoli mi ni bilo žal, ko sem si vzel čas za to.
Vaša največja osebna in družinska želja/cilj za prihodnost?
Korak za korakom, najprej vztrajno in zdravo prek epidemije ter nato v prihodnje mesece s kakšno že usvojeno lekcijo o prostem času in tem, kaj je res nujno v življenju.
