Vprašanje bralca:
Raziskave o vernosti, ki so bile opravljene tudi za slovenske vernike, kažejo, da je vera v Jezusovo vstajenje šibka celo pri kristjanih, ki obiskujejo nedeljsko mašo. Zakaj je tako? Oziroma, kako je to mogoče?
Mario
Odgovarja: Andrej Glavan, novomeški škof
Spoštovani g. Mario! Imate prav. Ne le za moderne evropske pogane, tudi za mnoge evropske in slovenske kristjane velja, da se imajo za kristjane, a jim hkrati beseda vstajenje zveni nekam tuje. So pa tudi kristjani, ki še nekako verjamejo v Jezusovo vstajenje, ne tudi pa v lastno vstajenje.
Vstajenje mrtvih in večno življenje
In vendar krščanska veroizpoved, ki jo molimo in ob njej utrjujemo ob nedeljah in praznikih svojo vero, pravi: “Verujem v vstajenje mrtvih in večno življenje.” Apostol Pavel je imel slabo izkušnjo.
Ko je začel govoriti o vstajenju od mrtvih, so mu grški poslušalci ugovarjali in govorili: “O tem te bomo poslušali drugič.” Če Kristus ni vstal, je prazna naša vera. To pa pomeni, da je prav tako prazna, če ne bomo vstali tudi mi.
Zakaj je resnico o vstajenju, ki je srčika naše vere, tako težko sprejeti? Če beremo evangelije, vidimo, da je tudi vstali Kristus moral prepričevati apostole, da ni duh in prikazen, ampak je v resnici tisti, ki je umrl na križu in vstopil v nov način bivanja.
Precej časa je trajalo, da so ga učenci prepoznali. Vendar prav to dejstvo nam pove, da se vstali Jezus ni vrnil v svoje zemeljsko življenje. Njegovo novo življenje ni več podvrženo kemijskim in biološkim zakonom naše zemeljske resničnosti.
Papež Benedikt je še kot profesor napisal knjigo Uvod v krščanstvo. Ko razlaga navidezna nasprotja v evangeljskih poročilih, pravi:
“Dejansko so si poročila o Vstalem presenetljivo edina v dialektiki svojih izpovedi, ki hkrati poročajo, da so se učenci Jezusa dotikali in se ga niso dotikali, so ga spoznali in ga niso spoznali; da je bil Križani z Vstalim popolnoma identičen in vendar popolnoma spremenjen; isti je in vendar popolnoma drugačen.”
Ne smemo poudarjati preveč jasnih predstav o tem, kakšno bo naše poveličano telo ob vstajenju. Tako imenovani holandski katekizem, ki je izšel pred več kot 50 leti, je celo navajal nekatere teologe, da se bo vsak znašel v novem telesu v starosti, v kateri je bil najsrečnejši, najbolj zvest najčistejši ljubezni.
Vera je milost
A za nas je bolj pomembno, da se veselimo resničnega življenja, ki nam je s Kristusovim vstajenjem zagotovljeno in zanj pričujemo z dobrimi deli in nesebično ljubeznijo.
Zakaj nekateri ne verujejo v vstajenje? Nekateri ateisti pravijo, da Kristus ni vstal, ker se kaj takega ne more zgoditi. Vera je milost.
Jezus se ni prikazal vsem, ampak vnaprej izbranim pričam, ki naj ponesejo resnico o njegovem vstajenju z besedo in živo vero po vsem svetu. Jezus sam je v priliki o ubogem Lazarju in pogubljenem bogatašu dejal, da nekateri ne bodo verovali in se spreobrnili, tudi če kdo od mrtvih vstane.
Le priznajmo, da sta tudi nam okolje, način življenja in prazni mediji otopili senzorje za presežno, za nadnaravno, za resnico nevidnega. Zato je marsikomu beseda vstajenje tuja, kakor mu je tuj On, ki je nekega dne v Betaniji, ko je obudil v ponovno zemeljsko življenje Lazarja, rekel: “Jaz sem vstajenje in življenje.”
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 14.
