Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 11. maja |
Sveti Ignacij Lakonijski
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Kako najti in postaviti svoje meje, še preden pregorimo?

PAIN

Shutterstock | fizkes

Małgorzata Rybak - objavljeno 17/04/21

Morda bomo nenadoma rekli: "To je kaplja čez rob!"

“To je kaplja čez rob”, “Postaviti moram meje”. Številni izrazi, ki jih uporabljamo, ko govorimo o mejah, spominjajo na jezik konfliktov in vojn. Kot na konferenci generalov, ki sklonjeni nad zemljevidom določajo mejne črte in prerazporejajo vojsko. Meje pa so z vojno povezane takrat, ko grožnjo vidimo prepozno.

Kultura maksimalizma nam pomaga varovati meje. Zanima jo, koliko dni lahko preživimo brez spanca ali brez hrane. Koliko poživilnih pijač moramo spiti, da preživimo teh nekaj dni do konca zastavljenega izziva …

Koliko ur lahko učinkovito delamo. Na številnih delovnih mestih na vrhu seznama vrednot najdemo učinkovitost. Zato vendar obstajajo nagrade in napredovanja.

Meje: notranja mera

Posledično imamo lahko napačen vtis, da naše meje določajo šele neki “crash testi” (testni trki), ki nam in naši okolici povedo, ali lahko uspemo in kako dolgo lahko zdržimo. Kot da bi bile meje nekaj zunaj nas.

Omejitve so kot o notranje mere. Ker so notri, ima vsak svoje. One nam bodo povedale, koliko spanca potrebujemo, koliko hrane, svetlobe in sprehodov. Kako dolgo lahko zbrano delamo in v kakšnih pogojih.

Ne gre za njihovo premikanje in povečevanje, dokler ne razpademo. Ta notranja mera nam pove predvsem, kaj nam omogoča optimalno delovanje, kaj nam pomaga, da se dobro počutimo in kaj nas pelje k izpolnjenemu življenju.

To mero najlažje najdemo v svojem telesu. Prepogosto je sužnja naših predpostavk o tem, kaj zmoremo in ne partner in enakovreden del identitete, ki te predpostavke preverja.

Seveda lahko omejitve prezrete in jemljete protibolečinske tablete, pijete kavo. Izgubo spanja pa nato nadomeščate z uporabo izdelkov proti nespečnosti. Telo se bo na koncu izrazilo z boleznijo.

Ni naključje, da začenjam s fiziologijo – manj kot smo prijazni do svojega telesa, manj občutka za lastne meje imamo. Posledično smo manj sposobni reči ne količini obveznosti, stresa, sladkarij ali časa, ki ga preživimo za pisalno mizo, pa tudi predlogom, ki nas prizadenejo in nas ne zanimajo.

Kaj se zgodi, ko ne poslušamo svojega telesa?

Telo si zapomni vse izkušnje, ki smo jih v svojem življenju doživeli. Zapomni si, kaj je za nas pomembno in kaj nas skrbi. Sabina Sadecka, terapevtka ACT (Awarness and Commitment Therapy – Terapija sprejemanja in predanosti), je nekoč dejala, da “so vrednote visceralne”.

Primer za to je, ko se nam nekdo zlaže, mi pa se nasmehnemo, da ne pokažemo, da nas je to zabolelo – lahko nas boli trebuh ali nam celo postane slabo.

Ko svojega telesa kot prvega vira informacij o tem, kaj nam v življenju dovoljuje, ne poslušamo, se v nas dejansko veliko nabira. Napetost, stres, jeza, desetine neizrečenih ne-jev.

In potem se lahko nenadoma zgodi: “To je bila kaplja čez rob!” (verjetno bomo to zakričali) Toda to se je zgodilo, ker prej na to nismo bili pozorni. Nismo slišali prvih opozoril.

In čeprav je bila meja prekoračena, ker smo premalo spali, preveč zahtevali od sebe, pristali na nemogoče roke ali na nesmiselne zahteve šefa – bo ta končni krik “Ne!” slišal nadomestni prejemnik. Mož, žena ali otroci, ki so še osmič rekli “očka” ali pa so razmetali kocke.

Notranja mera ni dovolj?

Če naša notranja mera ne dela, je to po navadi zato, ker nam nihče ni dovolil, da bi ji zaupali, ko je bil čas za to. Ali pa so jo tolikokrat načeli ljudje, ki so nam bili pomembni, da smo se naučili ignorirati opozorila do trenutka, ko razpade celoten sistem.

Tudi če bi morali začeti odkrivati te mere od točke 0 in se zdi, da sploh ne obstaja – je vredno. Brez meja se vendar ne da živeti.

Večkrat na dan se je vredno vprašati, kaj moje telo misli o tem, kaj se z mano dogaja in kaj izbiram. Dovolite mu, da izrazi svoje prošnje. Sprejmite se skupaj z odkritimi mejami. Načrtujte življenje in sprejemajte odločitve v skladu z njimi. Naučite se sporočiti, kaj želite in česa ne.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno mesto

Tags:
osebna rastpsihologijatelo
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
MARTIN GOLOB
Martin Golob
Kaj pa župnik ve o poroki? A tudi jaz sem se enkrat počutil podob...
2
BABY GIRL
Barbara Oprčkal
10 manj pogostih imen za deklico, če jo želite poimenovati po Mar...
3
Lojze Grčman
Njen sin pravi, da si je protikoronske ukrepe gotovo izmislil nek...
4
ANJA KLANČAR WRITER
Barbara Oprčkal
Najprej si je življenje vzela mama, nato še oče. To je Anjina zgo...
5
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
6
MARTINA JUDEŽ
Urška Kolenc
“Danes sva ponosna, da imava veliko družino: tri otroke na ...
7
Urška Leskovšek
Pozabljen kraj v Benečiji, kjer se je prikazovala Marija in govor...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.