Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Pet, 7. maja |
Blažena Roza Venerini
home iconNavdihujoče zgodbe
line break icon

“Tomaževa nesreča je tisti dogodek, ki je resnično ozdravil najino slepoto”

Fotografija je last Maje Jerkič.

Tina Martinec Selan - objavljeno 17/04/21

"Slutila sem, da se bo nekaj zgodilo. Na dan nesreče sem prejela telefonski klic, v katerem sem izvedela, da se je hudo ponesrečil in da so ga s helikopterjem prepeljali v UKC, kamor sem se takoj odpravila"

Maja Jerkič in njen mož Tomaž sta se pred leti soočila s hudo nesrečo, ki je zaznamovala njuno življenje. Kako se iz hude preizkušnje razvije nekaj neskončno lepega, nam je za Aleteio zaupala žena, mama šestih otrok in samostojna podjetnica, katere vodilo je predvsem zaupanje in ki se ne boji pogledati življenju v oči.

Kaj je bila največja preizkušnja v vašem življenju?
Moj mož Tomaž je pred dvema letoma in pol doživel hudo delovno nesrečo. Dva meseca pred tem je izgubil mamo, kar ga je zelo pretreslo. Slutila sem, da se bo nekaj zgodilo. Na dan nesreče sem prejela telefonski klic, v katerem sem izvedela, da se je hudo ponesrečil in da so ga s helikopterjem prepeljali v UKC, kamor sem se takoj odpravila. Tam mi je zdravnik povedal, da je zelo hudo, da ima poškodovano celo glavo in da ne vejo, kako se bo izteklo.

Nad končnim izidom operacije so zdravniki obnemeli, saj je kljub hudi poškodbi bila zelo uspešna. Kirurg mi je povedal, da mu je glavo dobesedno “sešraufal” skupaj iz več kot desetih delov. Duhovnik mu je zatem podelil bolniško maziljenje, jaz pa sem še isti dan opravila sveto spoved.

fbt

V umetni komi je bil 14 dni, prav toliko časa pa je potreboval, da se je polno zavedal sebe.  Okrevanje je trajalo daljše obdobje. V začetku je bilo naporno, čeprav je s telesnimi funkcijami hitro napredoval. Ko je prišel domov, je bilo pol leta kar hudo. Tomaž je težko poskrbel sam zase in ni mogel slediti tempu družinskega vsakdana. Sedaj, po dveh letih in pol, pa se čudimo njegovemu napredku.

Moj mož je ravno te dni praznoval 50 let in smo čudovito praznovali. Skupaj z otroki smo ga presenetili, po spletu smo imeli mašo in druženje s prijatelji. Vse čestitke in pohvale so ga res razveselile. Napolnjuje me radost in hvaležnost zanj.

Kaj vam je pomagalo, ko ste se soočili z novico o moževi nesreči?
Takoj se je sprožila molitvena veriga prek skupine mamic ter prek skupine Družine in Življenja (DiŽ). Dobivala sem ogromno sporočil podpore, spodbude in zaradi molitve sem imela v sebi neverjetno moč ter zaupanje, da bo vse v redu. To je neopisljivo, kot da bi ljudje name polagali roke. Izjemen občutek.

Molila sem: “Bog, vodi kirurgove roke, da bo dobro opravil operacijo. Tomaž je v tvojih rokah.” Takoj sem naročila mašo za moža, ki je bila darovana še isti večer. Ker sem v življenju že nekajkrat doživela, da se je kdo hudo ponesrečil, znam v takih situacijah pravzaprav zelo dobro odreagirati. Ko sva s prijateljico šli v bolnišnično kapelo, pa sem zaslišala Jezusov stavek: “Glej, vse delam novo.”

Zakaj mislite, da ravno ta stavek?
Zanimivo je to, da sva s Tomažem en teden pred njegovo nesrečo med molitvijo odprla Sveto pismo in naletela na odlomek, kako Jezus ozdravi dva slepa. Bila sva v obdobju, ko sva bila utrujena od vsega, izčrpana, na robu depresije. Zato sva molila: “Jezus, ozdravi najino slepoto!”

Prepričana sem, da je Tomaževa nesreča tisti dogodek, ki je resnično ozdravil najino slepoto. Bila sva namreč slepa, vsak na drugačen način.

Tomaž je cele dneve delal, otroci ga skorajda niso videli. Jaz pa nisem videla svojih talentov. Bila sva nekako”zaciklana” v nekem tempu, ki nama ni dovoljeval sreče. Po nesreči se je vse spremenilo. Pravim, da sem nazaj dobila še boljšo verzijo moža kot prej. On je zdaj resnično prisoten, ob meni.

Potem lahko rečete, da se je nesreča zgodila z nekim namenom?
Ko se je mož ponesrečil, sem imela tako vero, da sem vedela, da ne more biti drugače kot da se vse dobro izteče. Da se je ta nesreča morala zgoditi. Tomaž je zdaj drug človek. Sedaj je samostojnejši, za vse poskrbi in ima čas zase. Najina ljubezen se je po preizkušnji okrepila.

Bog ravno piše s krivimi črtami. Tomaž se je celo življenje gnal, delal, se trudil, da bi preživel družino. Zadnjič pa mi je rekel: “Glej, mene je moral Bog ustaviti, zato da lahko zdaj res živim.” O tem tudi pričujeva na različnih skupinah, duhovnih vajah.

Od kod vaša vera?
V svojem življenju sem imela obdobje, ko sem se za deset let odvrnila od vere, kljub temu da sem bila kot otrok priča pristni veri svoje mame. A prišlo je obdobje, ko sem opustila zakramente. Ko sem po desetih letih začutila, da bi šla spet k spovedi, je bil to zame zelo lep in milosten dogodek. Spovednik mi je rekel, da naj se pokorim z zahvaljevanjem Bogu, ki me je pripeljal nazaj k sebi.  

V tistem trenutku sem začutila, da Bog ne obsoja in ne kaznuje, ampak me ljubi.

Od takrat naprej sem si samo želela, da bi lahko bila z Jezusom. Po tem sem začela zelo aktivno sodelovati v verskem življenju: hoditi na duhovne vaje, postala katehistinja in sodelovala pri oratorijih.

Na svojem vrtu imate znamenje, lahko poveste kaj več o njem?
Nekaj mesecev po nesreči sva odšla na DiŽ-ev seminar. Tam se je zgodilo nekaj neverjetnega. Srečala sva moža, ki ga prej še nisva poznala. Izkazalo, se je, da je bil najverjetneje on tisti, ki je na dan Tomaževe nesreče odobril let helikopterja s kraja nesreče do UKC Ljubljana. Kakšno neverjetno naključje.

Njegova žena je umetnica, ki ustvarja mozaike. Ko je slišala najino pričevanje, se je ponudila, da bi za naju postavila znamenje, neke vrste spomenik v zahvalo za Tomaževo okrevanje po nesreči. Ta čudovit mozaik smo postavili na naš vrt, nasproti vhoda. Blagoslovljeno znamenje življenja nas opominja na Božjo obljubo za nas.

Imate šest otrok in poleg tega tudi svoje podjetje. Od kod vam energija?
Med starejšimi tremi puncami in mlajšimi tremi otroki je devet let razlike. Vmes sem rodila tudi dva fantka, ki sta že v nebesih. Otroci so se ob odraščanju navadili, da nekaj časa namenjam svojim hobijem in interesom. Nikoli nisem želela biti pri miru, tudi ko sem bila doma z otroki, sem bila zasedena z marsikaterimi drugimi stvarmi.

Res pa je, da so zdaj, ko je Tomaž doma, lahko vsi moji talenti prišli bolj do izraza. Videla sem priložnost, da lahko tudi jaz začnem uresničevati svoja hrepenenja in svoj poklic. Sama pa sem se po šestih otrocih lotila podjetniške poti (odprla svoj frizerski salon), ki me veseli in ob čemer res cvetim. Po tem sem hrepenela – da bi lahko ženskam pomagala videti njihovo lepoto. Vedno je prisotnega malo strahu, vendar ne dovolim, da bi me ustavil. Trudim se, da zaupam in z Božjo pomočjo premagujem strahove.

Tags:
intervjuzakon
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
JURIJ OBLAK
Nina Kestnar
Od poniževanja in dvojk v osnovni šoli do desetk na fakulteti
2
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
3
PRINC WILLIAM AND KATE MIDDLETON
Tina Martinec Selan
To so ljudje, ki 24 ur na dan pomagajo Kate in Williamu pri njuni...
4
M. Caruso
Tina Martinec Selan
Dovolj ji je bilo materinske neurejenosti in pajkic. Poglejte, ka...
5
Urška Kolenc
Pri 22 je zanosila, a otroka ni nameravala obdržati. Zaradi nezna...
6
COUPLE AGATA IN GAŠPER HREN
Barbara Oprčkal
Zakaj bi se vzdržali spolnosti pred poroko?
7
Katarina Berden
“Na svetu smo zato, da se imamo lepo. Nikoli, nikoli, res n...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.