Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
čet, 28. oktobra |
Sveta Simon in Juda Tadej
Aleteia logo
home iconBlogi
line break icon

Osebna izpoved o zapletih po covidu: Jezus, je to to – konec zemeljskega življenja?

pdsci | Shutterstock

A. H. - objavljeno 19/04/21

"Tudi v trenutkih, ko se zdi, da se po malem ruši svet, je mogoče ohraniti mir in se truditi iskati pozitivne stvari okrog sebe"

Pa je tudi mene zadel – zloglasni koronavirus. Sredi marca sem dobila običajno obliko bolezni – teden vročine, izguba vonja in okusa, velika utrujenost. Po obdobju, ko naj bi covid prebolela, sem v pljučih nekaj časa sicer čutila nelagodje, a to sem pripisovala dejstvu, da je pri vseh ljudeh podobno.

Tri tedne po prvih simptomih covida 19 pa sem čez dan začutila, da me bolijo pljuča. “Tudi to bo minilo,” sem si dejala. Naslednjo noč, bil je veliki petek, pa nisem mogla zaspati od bolečine. Hotela sem se obrniti v levo, ni šlo, tudi v desno se nisem mogla.

“Pojdi na urgenco”

Bolelo me je pri srcu, vratu in v levi lopatici. Nisem vedela, kaj bi – grem na urgenco ali ne? Notranji glas mi je dejal: “Pojdi na urgenco.” Moža sem prosila, da me pelje. Med potjo so naju je ustavili še policisti – ura je bila namreč ena ponoči in kršila sva policijsko uro.

Policistu sva sicer razložila, da greva na urgenco, a mož je moral vseeno prestati test alkoholiziranosti. Seveda ni nič “napihal”. Bolelo me je in želela sem čim prej v bolnišnico, a sem se trudila ostati mirna.

Na urgenci sem morala čakati sama. EKG ni pokazal nič posebnega. Ko je zdravnica poslušala pljuča, so bila videti zdrava. Vzeli so mi kri.

Zdravnik me je po prejetju izvidov vprašal, kako sem in odgovorila sem s pogovornim “v redu”. Rekel je: “Res? Ker izvidi niso preveč dobri. Tako je: ali imate pljučno embolijo ali pljučnico.” Kaj? Šok. Takoj so me preložili na posteljo.

Zdravnik me je tolažil in skušala sem mu zaupati. Nato je sledilo dirkanje po hodnikih urgence. Z menoj so tekli zdravnik, sestra in tehnik. Pri sebi so imeli defibrilator ter aparat za merjenje tlaka in pulza na CT. Izvedela sem, da imam pljučno embolijo oz. strdek in da sem doživela pljučno kap.

Velik šok …

Bila sem pretresena in v šoku. Pulz in tlak sta mi od novice kar narasla. Začutila sem, da je stvar resna. Jezusa sem vprašala, ali je to to – konec zemeljskega življenja?

A Bog ni imel teh načrtov. Po injekciji proti strjevanju krvi so me ponoči zadržali na polintenzivi. Ko sem malo prišla k sebi, sem vzela telefon in na Facebooku objavila prošnjo, naj FB prijatelji molijo zame, obenem pa, naj se držijo ukrepov, ker covid 19 ni preprosta bolezen. Dobila sem ogromno povratnih odgovorov, obljub molitve in misli name.

Premestili so me na oddelek. Moram reči, da sem po prvem šoku začutila zelo veliko umirjenost duha in telesa. Verjamem, da je bilo tako zaradi ljudi, ki so molili name in mi pošiljali dobre misli.

Dobila sem kar nekaj sočutnih klicev in spodbudnih esemesov. Za to sem zelo hvaležna in moram reči, da mi je to polepšalo praznični teden dni, ki sem jih morala preživeti v bolnišnici.

… nato pa umirjenost in hvaležnost

Ta umirjenost je bila blagodejna. Pomagali so mi tudi duhovni koncert, maše, duhovni pogovori, ki sem jih spremljala po telefonu. V srcu sem čutila, da lahko kljub fizični bolečini, ki me je še vedno kljuvala, ter kljub onemoglosti in zadihanosti, ki sem jo čutila že, ko sem naredila nekaj metrov, naredim kak korak naproti bližnjim.

Imela sem dovolj priložnosti za to, npr. lepo se zahvaliti sestram, strežnicam, ki so skrbele zame, za to, da imam čisto pižamo, da je moja postelja lepo postlana, da nisem žejna, da dobim sredstvo proti bolečinam, ko me zelo boli.

Hvaležna sem zelo prijaznemu osebju, ki se je trudilo, da sem se v dneh, ki sem jih morala preživeti v bolnišnici, počutila slišano, razumljeno in potolaženo.

Videti Jezusa v bližnjem

Z menoj v sobi je bila prvih nekaj dni starejša, 87-letna, sicer vitalna gospa. Povedala mi je, da je v bolnišnici skoraj dva tedna in je že zelo naveličana vsega. V njej sem prav zavestno želela videti Jezusov obraz.

Večkrat sem jo povprašala, če ji lahko nalijem čaj, da ji ni bilo treba vstajati iz postelje, in ji podarila majhno sladko presenečenje. Ker je bila zdolgočasena in naveličana dolgih dni v bolniški postelji, sem se odločila, da se bom z njo večkrat kaj pogovorila.

A obdajali so me dvomi, kaj se bova pogovarjali, bova našli skupne točke? Večkrat sem se torej z njo zapletla v pogovor in jo poskušala spraviti v dobro voljo. Bila sem zelo zadovoljna; gospa je pripovedovala o tem, da je študirala na Dunaju, imela je zelo zanimiv poklic, ki mu je bila predana.

Pogovarjali sva se o njenem poklicu, družini, skupaj sva “pojamrali” ob bolnišnični hrani. 🙂 Gospo je odlikovala uvidevnost in prijetnost. Po telefonu je hčeri dejala, da se s cimro v sobi dobro razumeta.

Čez nekaj dni je prva gospa odšla domov. Ravno, ko sem se pripravila, da bom v miru rešila križanko, je k meni v sobo prišla druga, malo mlajša gospa. Ona pa je zelo rada in zelo veliko govorila.

Najprej sem bila od tega utrujena in sem sama v sebi, včasih tudi možu in mami potožila v smislu, zakaj ne morem imeti miru in da sem tudi jaz v bolnišnici z razlogom. Nismo popolni in tudi meni ni uspelo v vsakem trenutku biti povsem pripravljena aktivno poslušati.

Vseeno pa sem si dejala, da je tudi v tej gospe Jezus in da resnično potrebuje aktivnega poslušalca. Navdušeno mi je razlagala vse mogoče in med drugim sem izvedela veliko zanimivega, npr. da hodiva v isto župnijo.

(Res pa je, da sem se morala vsake toliko odpočiti, in sicer tako, da sem šla pred spanjem na “sprehodek” po bolnišničnih hodnikih oz. da sem spremljala mašo po mobiju).

Bog je vedno z nami

Tudi njej sem ponujala čaj, ji podarila sladko presenečenje in ji ob mojem odhodu iz bolnišnice pustila križanke in revijo, ki ju je z veseljem sprejela. Nakazala mi je, da ji je žal, da odhajam.

Bog mi je v tej zame težki in vznemirjujoči situaciji pokazal, da pazi name in da je vedno ob meni.

Pokazal mi je, da imamo tudi v težkih, bolečih, nemirnih trenutkih moč izstopiti iz sebe in se odpreti drugemu prek drobnih dejanj ljubezni.

Tudi v trenutkih, ko se zdi, da se po malem ruši svet, je mogoče ohraniti mir in se truditi iskati pozitivne stvari okrog sebe. Pa tudi naučiti se sprejemati, da nimamo vsega pod nadzorom, in se prepustiti drugim ljudem v varstvo ter se jim truditi zaupati.

Tags:
bolezenkoronavirus
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Valerija Trček
Rekli so ji, da ne bo nikoli mama, zdaj pa ima pri 35 letih 10 ot...
2
MIRACLE BABIES
Cerith Gardiner
Čudežni dvojčici, ki sta se v maternici skupaj z mamo borili za p...
3
Urška Kolenc
“Kdo bi si mislil, da bom jaz, ki sem bila kot otrok ves čas po b...
4
Nataša Kogej
Premagala raka in čez 12 let povila hčerko: “Zdravniki pravijo, d...
5
FAMILY KIDS
Lidia Konar
Izgubila sta sedem otrok. Zdaj jih imata devet – dva na zemlji, o...
6
Tina Martinec Selan
Slikoviti izleti za krompirjeve počitnice
7
MARCELINA, SERCE DZIECKA
Aleteia Poljska
“Po mnenju medicine Marcelinke ni.” Pa vendar je! Ima 11 let, rad...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.