Vprašanje bralke:
Oče in mama nista poročena. Želita krstiti otroka. V domači župniji je župnik pred krstom zahteval njuno poroko, zato sta šla v drugo župnijo, kjer pa otroka lahko krstita. Zakaj duhovniki pri podeljevanju zakramenta niso enotni?
Odgovarja Alojzij Cvikl, mariborski nadškof:
Hvala za vprašanje, ki je aktualno in ob katerem se krešejo pastoralna gledanja, posledica teh pa so tudi različni pristopi duhovnikov. V ozadju je vprašanje, ali bo otroku po krstu zagotovljena tudi vzgoja v veri, kajti sicer krst ostane le “zakopan zaklad”.
Pomembno je, kako duhovnik sprejme starše, ko pridejo prosit za krst svojega otroka. Ali jim zna prisluhniti in se z njimi temeljito pogovoriti.
Zelo pomembna je tudi priprava na krst ter spremljanje otroka in staršev po prejemu tega zakramenta. Tu smo pastoralno še precej šibki.
Dogaja se, da nekateri duhovniki starša najprej vprašajo, ali sta cerkveno poročena. In če nista, potem kakor da postavijo pogoj, naj bi se najprej cerkveno poročila.
Nekateri starši imajo, pravno gledano, vse pogoje za cerkveno poroko, drugi ne. Tu so še matere samohranilke.
Tudi tu se vidi, kako zelo je pomembno, da znamo duhovniki in verniki drug drugega poslušati, razumeti in si zaupati.
Papež Frančišek nas duhovnike vedno znova vabi, naj bomo ljudem blizu, da bi se znali prav vživeti v način življenja sodobnega človeka in po tej poti razumeti tudi nastajajoče težave. Seveda je ideal, da sta dva, ki postaneta starša, cerkveno poročena, in naša naloga je, da ljudem pomagamo odkriti ta ideal, da bi k njemu težili.
Vendar gre pri vprašanju poroke vedno za svobodno odločitev zaročencev, ki jo je treba zelo spoštovati in postaviti na prvo mesto.
Vstop v zakon, ki bi bil izsiljen od kogarkoli, tudi duhovnika, naredi zakon ničen in je seveda tudi zelo slabo zagotovilo za primerno zakonsko in družinsko skupnost ter s tem seveda tudi za otrokovo napredovanje v veri.
Duhovnik lahko staršem samo pomaga, da bi se zares primerno pripravili na krst svojega otroka. In to tako, da jih spremlja in spodbuja tudi še v času po krstu otroka. Da ostane kot dušni pastir z njimi povezan.
Tu pa včasih lahko nastane problem. Zgodi se, da mladi starši želijo zgolj “opraviti” krst svojega otroka, kar pa se tiče življenja po veri in verske vzgoje otroka, vse to dajo na stran, češ: “Otrok se bo pa sam glede vere odločil pozneje.”
Vesel sem, da si duhovniki po naših župnijah že marsikje prizadevajo, da pripravljajo srečanja družin, ki so imele krst otroka, ali da staršem ob obletnici krsta njihovega otroka napišejo posebno spodbudno pismo itd.
Vse to so zametki t. i. pokrstne pastorale, za katero se kaže, da je vse bolj pomembna. Želim si, da bi si v tej smeri prizadevalo še več duhovnikov in pastoralnih sodelavcev.
Verjamem, da duhovniki in njihovi sodelavci v veliki večini želijo posnemati zgled Jezusa, Dobrega pastirja, predvsem v dobroti in razumevanju vsakega človeka.
To pomeni, da oznanjevalec ne sme in ne more biti najprej nepopustljiv, strog sodnik, ki bi enostransko težil zgolj za tem, da bo občestvo, ki ga vodi, “čisto” in da bo pravno “vse urejeno”.
Na prvem mestu je razumevanje ljudi in poznavanje njihovega načina življenja. Oznanjevalec mora večkrat tudi tvegati in iskati nove poti do ljudi.
Še posebej, ko gre za ljudi, ki so opustili versko prakso, a morda v sebi po tihem znova iščejo pot k veri.
So pa tudi primeri, ko starši niso cerkveno poročeni, obenem pa duhovnik v pogovoru z njimi pri svoji najboljši volji ne more najti nagibov, da bi bili pripravljeni otroka tudi vzgajati v veri.
V takšnem primeru se krst otroku za nekaj časa odloži, kot predvideva cerkveno pravo (kan. 868.1, tč. 2), nikoli pa se ne odpove.
Ne le duhovniki, tudi starši in vsi krščeni smo poklicani, naj bomo s svojo živeto vero v svetu znamenje, ki svetu kaže na Boga in na njegovo dobroto. Po tej poti Cerkev svet opozarja na “prijazno Očetovo hišo” in s tem sveti in vabi na to pot slehernega.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 16.
