Medtem ko se svet še naprej spopada z uničujočimi posledicami pandemije koronavirusa – s smrtmi, hospitalizacijami in neizmerno gospodarsko škodo – je lahko koristno, če pogledamo, kako je svet v preteklosti že preplavil podoben virus in kako se je nanj odzval priljubljeni svetnik.
Španska gripa
Pred nekaj več kot sto leti je svet zadel virus gripe H1N1, poznan kot španska gripa. Trajala je od februarja 1918 do aprila 1920, okužilo pa se je okrog petsto milijonov ljudi po vsem svetu – približno ena tretjina svetovnega prebivalstva tistega časa. Ocenjujejo, da je umrlo med dvajset in petdeset milijonov ljudi, čeprav mnogi strokovnjaki menijo, da jih je umrlo kar sto milijonov. Te številke špansko gripo uvrščajo med najsmrtonosnejše pandemije v človeški zgodovini.
Osebno trpljenje
Z virusom španske gripe se je takrat okužil tudi sveti pater Pij, ki je v tistem času ravno prejel stigme; poleg njega pa so zboleli tudi ljudje, ki so mu bili blizu v Pietrelcini in San Giovanniju Rotondu: njegovi sobratje redovniki, duhovni sinovi in hčere ter celo člani njegove družine v Pietrelcini. Vsi ti ljudje, vključno s patrom Pijem, so izkusili občutek zapuščenosti in trpljenja.
Stefano Campanella v svoji novi knjigi Pandemija patra Pija: Apostol naše Žalostne Matere Božje raziskuje prav to obdobje. Kot direktor televizijske postaje Tele Radio Padre Pio v San Giovanniju Rotondu ima dostop do številnih pisem med patrom Pijem in drugimi, s čimer je lahko rekonstruiral to malo poznano obdobje iz zgodnjega življenja patra Pija.
Takoj nam postane jasno, da je navkljub svojemu osebnemu trpljenju in trpljenju ljudi, ki so ga obkrožali, v tej hudi preizkušnji pater Pij videl delo Božje previdnosti.
Trpljenje bližnjih
Pater Pij je bil zaradi španske gripe med septembrom in decembrom leta 1918 priklenjen na posteljo. Čeprav ni imel najhujše oblike bolezni, mu je ta povzročila izjemno trpljenje, saj je zadela mnoge, ki so mu bili blizu.
Veliko sobratov kapucinov je zbolelo ali pa so jih vpoklicali v italijansko vojsko, kjer so se med prvo svetovno vojno borili v prvih bojnih vrstah. V skupnosti patra Pija v San Giovanniju Rotondu so bili tako le trije patri, saj so bili drugi bolni ali pa vpoklicani v vojsko.
Pater Pij je v pismu eni izmed duhovnih hčera, Antonietti Vona, 27. oktobra 1918 zapisal:
“Na pismo ti odgovarjam z nekajdnevnim zamikom zaradi svojega šibkega zdravja. Res je, da nisem več v nevarnosti, a počutim se zelo slabotnega in nemočnega, da bi se lahko odzval. Fiat voluntas Dei. (Naj se zgodi Božja volja.)”
“Kam nas pelje ta nadloga?”
Pater Benedetto Nardella, njegov duhovni spremljevalec in provincialni minister, je v nekem pismu poprosil patra Pija, ki je bil takrat že poznan po svojih duhovnih darovih, naj mu pojasni pomen takratnih dogodkov. Tako je patra Pija v pismu 19. oktobra 1918 vprašal: “Povej mi, kam nas pelje ta nadloga. Kaj nam bo prinesla prihodnost? Strah me je, ko vidim, da pravici ni zadoščeno, nebo pa je vedno bolj zastrto.”
Pater Pij mu je odpisal:
“Glavni cilj te nadloge je, da bi se človek približal Bogu. Drugi cilj, takoj za prvim, pa je, da bi otroci tega [sveta] prenehali preganjati Božje otroke, kot pravični sad sedanje vojne. Ne bojte se torej, da bo krivičnost zadušila pravičnost; krivičnost bo uničila samo sebe, pravičnost pa bo slavila zmago.”
V obeh pismih vidimo neomajno vero patra Pija v Boga. Svetnik je videl Božjo roko celo med brutalno pandemijo, ki je vsepovsod po svetu povzročila toliko gorja.
Najti dobro v zlu
Čeprav Bog ni bil glavni dejavnik ali vzrok španske gripe, pa je pater Pij prepoznal, da jo je Bog uporabil, da bi človeka pritegnil k sebi, izkazal Božjo pravičnost in usmiljenje ter uničil greh.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Urška Vintar.
