Ne prepoznam ga/je več!
To je ena izmed najbolj šokantnih stvari za starše, ko otrok vstopi v puberteto in pride do sprememb v njegovem vedenju. Morda ste kot starši malčkov opazovali kakšne najstnike in njihovo vedenje na ulici, pred šolo, v parku, ter si mislili, da vaši otroci pa se tako res ne bodo obnašali.
Glasno zabavljanje, prerivanje, pripombe in smeh, gestikuliranje, preklinjanje, zavijanje z očmi, določen način oblačenja in česanja. Skratka – vse to vam je bilo tuje in prisegli ste si, da boste s svojim načinom vzgoje preprečili, da bi se kdaj tudi vaš otrok v tej starosti tako vedel.
Potem pa je vaš otrok, s katerim ste se lepo razumeli, kar naenkrat postal pubertetnik in sprememba je bila ogromna. Ne glede na vzgojo se je začel ta človek spreminjati v nekoga, ki vam je tuj.
Tudi njemu ni nič lažje, kajti čuti, da se spreminja in tudi sam sebe včasih preseneti s svojimi reakcijami, jezo, eksplozivnostjo. Čuti, da avto drvi hitro, a nima nadzora nad tem, da bi pritisnil na zavoro ali ga ustavil.
Žalovanje za otrokom, ki ga ni več
To veliko spremembo v otrokovem razvoju spremlja tudi določena mera žalosti staršev, morda bi lahko rekli kar žalovanja. Zagotovo ste ničkolikokrat pomislili: “Moj otrok tega že ne bi storil!”
Ali “Ko je bila manjša, se nikoli ni tako obnašala!” Starši kar ne morejo verjeti, kaj se je zgodilo s tistim otrokom, s katerim so se (razen seveda v določenih trenutkih) dobro razumeli, kjer so imeli nek nadzor nad njim, ki jih je poslušal in spoštoval, ki je upošteval njihovo mnenje, jih občudoval.
Starši žalujejo za otrokom in odnosom, ki so ga imeli z njim, kajti dejstvo je, da se ta otrok pred njihovimi očmi spreminja v nekoga drugega.
Žalovanje za neko stopnjo otroštva je lahko blago, recimo da samo pomislimo: “Joj, želim si, da bi bil spet majhen in ljubek …” Ali pa močno čustvujemo in občutimo žalost, ker se zavedamo, da se tisti otrok na neki način ne bo več vrnil.
Kaj nam lahko pomaga pri “divji vožnji z najstnikom”?
Pomaga, če se spomnimo sebe v najstniških letih. Lahko da smo bili znosen najstnik, ki svojim staršem ni preveč kravžljal živcev, lahko pa da smo bili naporni in smo staršem povzročili kar nekaj sivih las. Naj bo kakorkoli že, tudi mi smo šli skozi faze razvoja, da smo prišli do tega, kjer smo zdaj.
Pomaga tudi, če najstniku damo vedeti, da ga imamo radi, da nam je všeč in če znamo poskrbeti za skupne trenutke, ko se z njim povežemo. Recimo da skupaj poslušamo kakšno pesem, ki mu je všeč, mu pustimo, da nam pripoveduje o stvareh, ki so mu pomembne, z njim počnemo kaj, kar ga veseli.
Najstniki so zelo hvaležni tudi, če pokažemo naklonjenost do njihovih prijateljev, saj so v tej starosti prijatelji zanje izjemno pomembni. Če torej lahko na obisk pride prijatelj ali prijateljica, da skupaj pojemo kosilo ali se malo pogovarjamo, bo to najstnik zelo cenil in to bodo velike plus točke za nas starše.
Nenazadnje pa moramo zaupati, da gre najstnik po neki poti razvoja, ki mu je namenjena in da nad njim bedi Bog. Njemu lahko tudi v molitvi pogosto zaupamo svojega najstnika in ga prosimo, naj ga On varuje ter vodi po poteh, ki ne bodo stranpoti, pač pa pot do odraslosti in odgovornega življenja.
