Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 11. maja |
Sveti Ignacij Lakonijski
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Študij v tujini: “Ljubezen do tega, kar delam, me je gnala naprej”

Fotografija je last Maje Triler.

Valerija Trček - objavljeno 24/04/21

"'Nemščine ne bom potrebovala,' sem govorila. Ampak zarečenega kruha se največ poje"

Maja Triler je mlada glasbenica, ki ima že od nekdaj rada oder. Njeni nastopi, ki so prepleteni z odrsko igro, igranjem violine in petjem, jo spremljajo, že odkar je bila čisto majhna. Skozi leta odraščanja je začutila, da je to tisto, kar jo osrečuje in s čimer bi se rada poklicno ukvarjala.

Tako se je po končani srednji šoli odločila za študij petja in pevske pedagogike na Dunaju. Zaupala nam je, kakšno je bilo njeno študijsko potovanje v tujini.

Zakaj ste se odločili za študij v tujini? So vas domači pri tem podpirali, so bili morda skeptični?
V sebi sem kar nekako vedela, da bom šla študirat v tujino. Sredi gimnazije se mi je vtisnilo v zavest, da bo tako. Nisem še vedela, kje točno bom študirala, ampak sem si tega v sebi zelo želela. V to sem močno verjela in se je potem dejansko uresničilo.

Domači so bili glede študija v tujini seveda skeptični, ker s tem ni imel nihče izkušenj. Bila sem prvi otrok med sorodniki, ki je šel študirat v tujino in popolnoma logično je, da so bili moji starši zaskrbljeni. Vendar pa moram dodati, da so me pri odločitvi in med študijem vedno podpirali.

Kako ste se prilagajali novemu okolju? Kateri so bili izzivi, s katerimi ste se soočali? Kaj je bilo najtežje?
Ko prideš nekam na novo, padeš v novo okolje in potem ti preostane samo, da enostavno plavaš. Moja situacija je bila že tako ali tako malo nenavadna. Nisem še vedela, na katero akademijo točno bom šla študirat, nisem vedela, kako stvari potekajo. Ko sem šla na avdicijo, nisem znala nič nemškega jezika. Po opravljeni avdiciji so mi rekli: “Ja, Maja, dober glas imaš, ampak se moraš naučiti nemščine, če se želiš učiti tukaj.”

Tako da mi je bil jezik na začetku največji izziv. V srednji šoli nisem imela nemščine, saj sem bila prepričana, da bom študirala nekje, kjer govorijo angleško. Vedno sem govorila: “Nemščine ne bom potrebovala,” ampak zarečenega kruha se največ poje. Tako sem pristala pri nemščini. Celo poletje sem se učila, dokler nisem dosegla znanja na ravni maturantov.

Ko sem prišla na Dunaj, me je bolela glava, ker je bilo toliko informacij. Veliko se je spremenilo: živela sem sama, okoli mene so bili novi ljudje, vse je bilo v drugem jeziku, ob sebi nimaš družine – res velike spremembe. In mogoče je ravno to najtežje, da se toliko sprememb zgodi hkrati.

Ste pogrešali dom in domače kraje?
Čisto na začetku se mi je zdelo, da to ni problem in sem lahko zdržala. Bilo mi je zabavno raziskovati veliko mesto in novosti, ki jih prej v Sloveniji ni bilo.  Zdaj se mi pa vedno bolj pojavlja domotožje. Človek se spremeni.

Kako ste se ujeli s svojimi kolegi? Verjetno so bili z vseh koncev sveta? Kako vas je to obogatilo, kaj vam je dalo?
S svojimi kolegi sem se res lepo ujela. Prihajajo z vseh koncev sveta in to, da si lahko toliko let z različnimi ljudmi, te obogati za vse življenje. Da ti zelo odprt pogled. Kulturno smo med seboj različni, ampak po drugi strani je zaradi tega še bolj zanimivo. Vsak ima svoje navade, jezik, posebnosti.

Pri projektih si primoran sodelovati, se prilagoditi, biti z vsemi, tudi s takimi, s katerimi ne razmišljaš enako, ampak stvari morajo funkcionirati. Kljub razlikam se moraš pri projektu potruditi, da stvari delujejo. Naučiš se biti odprt in najdeš svoje ljudi, take, s katerimi se res ujameš. In tako se spletejo tudi lepa in pristna prijateljstva.

Katere so prednosti študija v tujini?
Največja prednost je, da naenkrat spoznaš, da doma ni vse slabo. Seveda, vidiš tudi, kaj ni dobro, vendar ceniš to, kar je doma. Spoznaš vrednost stvari, ki se ti velikokrat zdijo samoumevne, na primer: prideš čez mejo na Petrol, pa govorijo slovensko. Ali pa: Hodim pet minut in že sem lahko v gozdu, če to želim.

Naučiš se veliko o sebi, pogled se ti odpre, imaš več priložnosti za zaposlitev, dobro se naučiš jezika, imaš dobre študijske programe in okusiš študentsko življenje na en nov in enkraten način. Študij v tujini te obogati na različnih področjih življenja.

Kot glasbenica imate verjetno precej razgiban urnik, življenje. Kako ohranjate delovni ritem, disciplino?
Zelo rada vidim, da se mi v življenju kaj dogaja. Že prej sem poleg dramsko-gledališke smeri gimnazije vzporedno hodila še na konservatorij za glasbo. Ko sem šla na Dunaj, je bilo to nekaj novega in sem se morala še prilagoditi. Že drugo leto študija pa sem ugotovila, da mi malo časa na dan še ostaja, zato sem začela razmišljati, kaj naj naredim z njim. Ni mi bilo do tega, da bi hodila na zabave, ker zaradi petja tega ne moreš – temu prilagodiš način življenja.

Potem sem se odločila še za pevsko pedagogiko in sem tako šla v tretjem letniku petja še v prvi letnik paralelnega študija. Navajena sem bila biti po ves dan v akciji. Prišli so časi, ko sem imela vsega preveč, ampak sem imela močno motivacijo. Če me nekaj veseli, imam za to v sebi motivacijo, veliko energije, notranjega zagona.

Ker imam petje in poučevanje tako rada, sem zdržala tudi takrat, ko je bilo res naporno. Ljubezen do tega, kar delam, me je gnala naprej.

Pred leti ste napisali oratorijski himni Na tvojo besedo in Zdaj gre zares. Kako ste se znašli v tem? Katera je vaša najljubša himna?
V svojih gimnazijskih letih sem živela v domu pri sestrah Hčerah Marije Pomočnice. Takrat mi je sestra Majda Pangeršič rekla, da je razpis za himno zunaj in naj se prijavim. In sem poskusila. To pisanje mi je bilo v veselje, v izziv, zato še zdaj na vsake toliko pošljem kakšno pesem na izbor himne. Ne vzame mi veliko časa, me pa zelo veseli. Ko sem dobila mail, da so izbrali mojo pesem, sem bila zelo ganjena.

Najljubša himna mi je Zdaj gre zares, pa tudi letošnja, ki je na koncu zasedla drugo mesto, mi je zelo všeč.

Katera zvrst glasbe vam je pa sicer najbližja?
Ojojojoj, ne vem (smeh). Bom rekla tako: vse, kar zveni lepo. Pri meni je bolj “česa ne maram”, kot “kaj mi je najljubše”. Najraje imam filmsko glasbo, tako glasbo, ki bi si jo zavrtel zvečer, preden greš spat.

Katerega koncerta se najraje spominjate?
Imam kar veliko lepih spominov. Posebno so mi pri srcu koncerti, ki smo jih delali z družino, Valentinov koncert, moj prvi samostojni koncert Pesmi mojih sanj… Pa potem vlogi Despine in Papagene na Dunaju v Schlosstheatru.

Zelo uživam v obojem – v predstavah in koncertih – in si ne želim, da bi morala kdaj to ločiti. Krasen spomin je tudi vloga Mojce v predstavi Kekec je pač Kekec, ki smo jo igrali v poletnem gledališču Studenec – to je bilo najlepše poletje mojega življenja.

Kakšne načrte imate za naprej?
Ne vem, kaj se bo zgodilo, se kar prepuščam. Zanima me veliko stvari: rada nastopam in pojem, rada imam klasično glasbo, rada pa pojem tudi druge sloge – seveda bolj na klasičen način.

Zelo me veseli tudi učenje in zagotovo bom nekoč zaradi tega poučevala tudi petje. S poudarkom na študiju pevske pedagogike se posvečam tudi učenju solopetja otrok in mladostnikov in prepričana sem, da bo nekoč v mojem življenju tudi čas, da se temu področju v Sloveniji še posebej posvetim.

Veliko je načrtov in upam, da se jih uresniči čim več. Bo pa zagotovo čas pokazal, kje je pravo mesto zame.

Tags:
glasbaštudij
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
MARTIN GOLOB
Martin Golob
Kaj pa župnik ve o poroki? A tudi jaz sem se enkrat počutil podob...
2
BABY GIRL
Barbara Oprčkal
10 manj pogostih imen za deklico, če jo želite poimenovati po Mar...
3
Lojze Grčman
Njen sin pravi, da si je protikoronske ukrepe gotovo izmislil nek...
4
ANJA KLANČAR WRITER
Barbara Oprčkal
Najprej si je življenje vzela mama, nato še oče. To je Anjina zgo...
5
Valerija Trček
Neža in Peter: “Ne bova jokala in žalovala za otrokom, ko j...
6
MARTINA JUDEŽ
Urška Kolenc
“Danes sva ponosna, da imava veliko družino: tri otroke na ...
7
Urška Leskovšek
Pozabljen kraj v Benečiji, kjer se je prikazovala Marija in govor...
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.