Če si ogledamo kakšno fotografijo podelitve medalj na olimpijskih igrah, je očitno, da ima tisti, ki je dobil zlato medaljo, vesel obraz. Toda pogosto se zdi tisti, ki je prejel bronasto medaljo, veliko srečnejši od tistega, ki je dobil srebrno medaljo in se le vljudno nasmehne. Neverjetno.
Srebrni je nastopil bolje in kljub temu je manj srečen, a to je razumljivo. Različni tekmovalci namreč ocenjujejo svojo vrednost skozi različne oči.
Srebrni tekmovalec se namreč primerja s tistim, ki je bil boljši od njega. Prvo mesto mu je ušlo in je šele drugi. Bronasti tekmovalec pa je bil boljši od vseh, ki so tudi želeli na stopničke.
Vse to nas vodi k razmišljanju o vzgoji in okolju naših mladih. Zelo pogosto slišimo, kako naši otroci vzdihujejo: “Nikoli mi ne bo uspelo.”
Tudi športniki, ki se pripravljajo na tekmovanja, se morajo pogumno boriti proti takim pesimističnim notranjim mislim. Naši otroci se namreč znajdejo v okolju, kjer je tekmovalni duh velikokrat pretiran, kar v njih ustvarja veliko napetosti.
Tekmovalnost z drugimi nas naredi krhke
Zato prihaja do nesporazumov glede mesta, ki ga dajemo sami tekmovalnosti. Če jo preveč cenimo kot zdravo energijo, dejavnik napredka in premagovanja, pozabimo na njen temeljni namen, to je premagovanje drugih.
Toda s tem, ko se nenehno primerjamo z drugimi, nase nenehno gledamo z obsojajočim pogledom. “Sodim tebi in obsojam sebe.” Kakšen bo naš kriterij?
Uspešnost drugih, njihov socialni status, njihov zunanji videz … Končno merilo je idealni model, ki ga kažejo retuširane in neresnične slike, ki dobesedno onesnažujejo naše vsakdanje življenje.
Vse to popolnoma uničuje našo samozavest. Primerjava z drugimi še zdaleč ne ustvarja trdne samozavesti, ampak jo oslabi: merilo moje domnevne vrednosti na tak način vedno bolj postaja zunanje, razvijajoče se in tako, ki ga je pogosto nemogoče doseči.
Konkurenca je zdrava le, če temelji na hvaležnosti do drugih
Kaj torej lahko rečemo tistemu, ki nam je bil zaupan, tistemu, ki si prizadeva za uspeh tega, česar se je lotil? Konkurenca je zdrava le, če odpravlja strupeno primerjanje z drugimi in je hvaležna drugim.
Vedno moram imeti pred seboj razmislek o tem, kaj vse dolgujem drugim, da lahko nanje računam in sem jim za to hvaležen. Tak pogled krepi samozavest, poživlja upanje na uspeh, zmanjšuje samopoveličevanje in blaži učinke neuspeha.
Konec koncev nihče noče biti ljubljen zaradi svojega izstopajočega nastopa. Zato postavimo svoje mlade pred Božji pogled, ki jim bo v skrivnosti molitve vedno povedal, kako neprimerljivi so, popolnoma edinstveni, dragoceni in nepozabni, takšni kot so.
Avtorica prispevka je Jeanne Larghero.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila italijanska izdaja Aleteie. Prevedel in priredil Tomaž Kavčič.
