Barbara in Steve Telzerow sta Slovenka in Američan, žena in mož, mama in oče. Svojo zakonsko zgodbo pišeta že skoraj 28 let, svoje bogato znanje pa rada delita tudi z drugimi pari v tečajih Ljubezen in spoštovanje, ki je osnovan po istoimenski knjigi Emersona Eggerichsa.
Kako sta se spoznala?
Barbara: Spoznala sva se v Binkoštni cerkvi v Ljubljani. Steve je prišel z misijonarjem pogledat, ali bi opravljal neko delo s študenti. Med nama ni bilo nobene kemije. Leto ali dve pred tem sem se odločila, da svoje življenje predam Bogu. Molila sem: “Želim, da mi pomagaš; ko pride pravi, želim vedeti, da je to to. Želim, da on pristopi k meni.” Ko je Steve prišel, niti nisem razmišljala, da bi bilo to to. On je bil Američan, jaz Slovenka, poleg tega nisem iskala fanta.
Steve: Takrat sem živel v Nemčiji. Ko sva s prijateljem prvič prišla na obisk, sva čakala na slavljenje. Del slavilne skupine je bila tudi Barbara in ko sem jo zagledal, me je njena lepota v trenutku prevzela. Obrnil sem se k prijatelju in rekel samo: “Uau, ta pa je lepa!” To je bilo vse, kar sem mu rekel. Ampak z njegovo ženo sta naju že videla poročena. 😊 Potem sva se še nekajkrat srečala. Teh srečanj sem se zelo veselil.
Ko sem se leto in pol po prvem srečanju odločil, da bom prišel živet v Slovenijo, sem začutil veselje, da jo bom ponovno videl. V molitvi sem vprašal Gospoda: “A naj jo zaprosim?” Čutil sem Božji odgovor: “Da!” Naslednji dan sva bila z Barbaro v pisarni in sem jo vprašal, ali bi se poročila z mano. In je rekla: “Da!”
Tri mesece pozneje sva bila poročena in sedaj, po 28 letih, se še vedno spoznavava. Za oba je bilo najbolj ključno to, da sva vedela, da sva oba predana Bogu. Ko sem od prijateljev slišal same pohvale o njej, sem dobil potrditev, zato nisem čakal, da me ne bi kdo prehitel. 😊
Barbara: Mislim, da je Bog uslišal mojo molitev, da hočem vedeti takoj in da nočem čakati. Med vmesnimi srečanji sem pri Stevu začela opažati njegove kvalitete v karakterju in v odnosu do ljudi. Nevede sem v sebi delala kljukice. A si nisem mislila, da bo kdaj moj mož.
Ko sem molila glede tega, sem se rada naslonila na Božjo besedo. Ko je prišel Steve, so v meni odmevale besede iz Visoke pesmi: “Našla sem njega, ki ga ljubi moja duša, našla sem ga in ga nisem spustila.” Ko me je vprašal, ali bi se poročila, je iz mene planil “ja”.
Par, ki naju je že takoj videl poročene, naju je po tem posedel. Rekla sta: “Ne mislita si, da sta idealen par drug za drugega. Morala se bosta potruditi in delati na zakonu.” Takrat sva se odločila, da se bova trudila za najin odnos. Še danes se spoznavava in presenečava. 😊
Kako sta se srečala z ljubeznijo in spoštovanjem? Kdaj sta prvič slišala za ta načela in kako sta jih začela uresničevati v odnosu?
Steve: Ta tema nama je bila vedno zelo blizu. Ko sva se poročila, sva se udeležila raznih seminarjev, da bi se izognila morebitnim težavam. Ko sva bila v Sloveniji, sva želela to omogočiti tudi drugim.
Zato sva organizirala nek dogodek in takrat je ena izmed govornic povedala nekaj utrinkov iz knjige Ljubezen in spoštovanje. Ko je govorila, sva oba začutila, da je to res dobro. Način, na katerega je bilo to sporočilo artikulirano, je bil fenomenalen. Zadene bistvo moškega in ženske. Avtor knjige je dal veliko praktičnih nasvetov, kako lahko oba svetova sodelujeta.
Barbara: Sama ideja ljubezni in spoštovanja izvira iz Pisma Efežanom 5,33. Ta vrstica me je vedno, kadar sem jo brala, begala. Steva sem spraševala, kaj je to spoštovanje, kako se to izraža v odnosu.
Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. (Ef 5,33)
Steve: Na ta vprašanja nisem mogel odgovoriti. Jaz sem samo začutil, da sem se počutil nespoštovanega. Ampak, da bi lahko to prevedel v nekaj oprijemljivega, da bi povedal, na kakšen način bi mi lahko izkazala spoštovanje – tega odgovora nisem imel. Knjiga je bila pri tem v veliko pomoč, veliko pa je pomagalo tudi Barbarino lastno raziskovanje.
Barbara: Že pred knjigo sem začela iskati, kaj pomeni spoštovanje. V angleško-angleškem slovarju sem našla razlago, ki mi je odprla oči. Pisalo je, da spoštovanje pomeni občudovanje, pohvala, cenjenje, potrditev, poveličevanje.
Takrat sva že začela spoznavati, da imamo moški in ženske različne potrebe, in ugotovila sem, da je spoštovanje tudi sprejemanje njegove drugačnosti, ne da sem pri tem omalovaževalna. Ugotovila sem, da ni dovolj samo to, da sem tiho in da nisem kritična, ampak da je treba tudi z besedami izraziti potrditev.
Katero načelo ljubezni in spoštovanja je najtežje za vaju?
Barbara: Še vedno so v času konflikta najine potrebe najbolj različne: moški si želi spoštovanja, ženske si želimo ljubezni. Najtežje je v kritičnem trenutku, ko mi nekaj ni prav, izraziti spoštovanje. S prakso je čedalje lažje, ampak še vedno se zavrtiva v začaranem krogu.
Nikoli ne bomo brez konfliktov. Ti samo kažejo na to, da sva različna in da različno sprejemava stvari. Konflikti so lahko tudi produktivni, ker pridemo do novih idej, se usklajujemo. To ne pomeni, da je vedno prijetno. Spomniti se je treba, da je moj odziv moja odgovornost.
Steve: Pri prvem načelu: “Rožnata in modra: ne napačna, samo drugačna” Emerson spodbuja, da moški ostanemo na mestu, predvsem takrat, ko žena izraža svoje nezadovoljstvo, in je zame lažje, da se zaprem vase in ji tako odvzamem sogovornika. To mi je še vedno izziv.
Vedno znova se moram učiti in opomniti, da nisva sovražnika, ampak zaveznika. Potem se nekako soočim z njo. Prav soočenje je zame – in verjamem, da za večino mož – najtežje in se temu izogibam.
Barbara: Tudi na tečajih vidim, da je ženam zelo težko izražati spoštovanje, ker jim to ni naravno. Sprašujejo: “A pa res rabi toliko pohvale? Saj ni otrok!” Pohvale si vsi želimo, ampak moškemu pohvala, potrditev njegovega dela, res veliko pomeni.
Ženskam je nenaravno izkazovati spoštovanje, naravno pa nam je dati ljubezen, negovati, skrbeti. V tej skrbi pa lahko postanemo celo preveč zadušljive, ker hočemo moškega obravnavati kot otroka, smo do njega preveč materinske. On si ne želi, da smo matere, ampak žene.
Katero načelo je najpomembnejše, če seveda lahko izpostavita samo eno?
Barbara: Zame je pomembno načelo 80:20. 20 odstotkov težav, pomanjkljivosti, ne sme zasenčiti celega odnosa. Ko si v trenutku konflikta prizadet, ne smeš razmišljati črnogledo. Čeprav ni vse popolno, ni s tem nič narobe. Žene se moramo znati narediti zadovoljne, hvaležne za 80 dobrih odstotkov.
Eva je bila v raju, imela je popolno okolje, pa je še vedno želela moža malo izboljšati: “Pa zakaj ne bi bil kot Bog? Saj on je v redu, ampak je lahko še boljši.” V tej težnji po izboljševanju se moramo ustaviti in videti, da sem lahko zadovoljna, hvaležna za to, kar imam.
Steve: Težko izpostavim eno načelo, ki bi imelo večjo težo kot drugi. Morda druga lekcija, kjer Emerson govori o tem, čigav glas poslušam: besedo sveta, ki nam vsiljuje neke ideale, ali sveto Božjo besedo, kjer je Bog dal neka vodila, ki pomagajo učinkovito graditi medsebojne odnose. Konec koncev sem s svojimi odzivi, dejanji odgovoren pred Bogom.
Kot moškemu mi je to vodilo zelo pomembno, ker si nikoli ne bi drznil reči, da razumem žensko naravo. Zaupam pa Bogu, da je to – ljubiti, sprejeti, negovati, poslušati – najboljša pot do zdravega, izpolnjujočega odnosa.
