Vsem, ki mislijo, da je spraševanje vesti praksa iz nekih starih časov, papež Frančišek odvrne, da “boj, ki ga je Jezus bojeval proti zlu, ni nekaj starega, ampak je zelo moderno in se vsak dan znajde v naših srcih”. Izpraševanje vesti kristjana v tem boju spremlja, mu pomaga, da “naredi prostor za Svetega Duha”. Hkrati kristjane poziva, naj ga ne naredijo zgolj enkrat letno pred spovedjo, temveč naj to storijo vsak večer pred spanjem.
Vsem, ki še naprej dvomijo, pojasnjuje, da ni kristjanov, ki se ne bi bojevali: ti, ki se ne, niso kristjani, temveč so mlačneži. Zaključi rekoč: “Krščansko življenje je boj.” Ta spodbuden pristop do spraševanja vesti bo morda zmedel vse, ki ga napačno omejujejo na strogo naštevanje grehov, da bi se potem močneje trkali po prsih.
Zazrt v prihodnost
“Spraševanje vesti je notranja vaja, pri kateri svoje življenje soočamo z desetimi Božjimi zapovedmi. Pogled resnice je vedno boleč, ker se zavemo svojega greha, vendar globoko v sebi najdemo tudi Božjo milost,” poudarja duhovnik Emmanuel Roberge.
V okrožnici Veritatis splendor sveti Janez Pavel II. opaža, da ne gre za intimni dialog človeka s samim sabo, ampak gre za “človekov dialog z Bogom, ki je avtor postave ter človekov prvi vzor in poslednji smoter”.
Spraševanje vesti se torej začne s tem, da se postavimo pred Boga, da preiščemo svoje grehe, jih položimo predenj, ga prosimo odpuščanja ter sklenemo, da jih ne bomo ponavljali.
Ne gre za to, da tožimo nad slabo duhovno kondicijo: dobro spraševanje vesti je zazrto v prihodnost v želji, da bi se vse bolj približevali Kristusu.
“Namen ni, da bi grešnika še globlje potiskali v njegov greh, ampak da bi mu pomagali vstati. Da pa bi se dvignili in se prenovili, se moramo najprej zavedati povprečnosti svoje duše. Sveti Ignacij poudarja, da mora biti odkritje strahotnosti lastnega greha usmerjeno v željo po vse večji svetosti,” opomni jezuit Jean-François Thomas.
Razvijati krščanske kreposti
Praksa spraševanja vesti sega v prva stoletja Cerkve. Že v 2. stoletju so ga puščavski očetje opravljali, da bi se borili proti slabim nagnjenjem in bi tako duhovno in moralno napredovali. Sveti Ignacij Lojolski pa je bil tisti, ki je v 16. stoletju to prakso razvil in jo razgrnil v svojih Duhovnih vajah, kjer je razločil dve vrsti: posebno in splošno spraševanje vesti.
Vsakodnevno spraševanje vesti
Posebno spraševanje vesti je vsakodnevno, njegov namen pa je krepiti krščanske kreposti. “Pomagalo nam bo zaznati grehe, še bolj pa slabosti, ki lahko vanje vodijo. Gre za premagovanje naših nezvestob, drugo za drugo. To je zahtevno, dolgoročno delo,” pojasni pater Thomas.
Sveti Ignacij svetuje, da naj, “takoj ko človek vstane, sklene, da se bo posebno skrbno varoval greha ali napake, v kateri se želi popraviti in poboljšati”, potem dvakrat na dan (po kosilu in po večerji) opravi spraševanje vesti ter vsak dan v drugo vrstico označi, kolikokrat je padel. Grafika služi za prikaz postopnih zmag.
“Seznam naših napak pri takšnem spraševanju nima pomena,” opozarja pater Thomas. Dovolj je, da sami sebe iskreno pogledamo. Saj poznamo nagibe, ki nas vodijo v greh. To poudarja sveti Janez Pavel II. v Veritatis splendor : “Na dnu svoje vesti človek odkrije navzočnost postave, ki si je ni sam zadal, a se ji mora pokoriti. Glas, ki ga ne neha priganjati k ljubezni in delanju dobrega ter izogibanju zla, odzvanja v ustreznem trenutku globoko v njegovem srcu: Stori to, ne delaj tega.”
5 stopenj za uspešno spraševanje vesti
Splošno spraševanje vesti je namenjeno pripravi na spoved. Nanj smo tudi najbolj navajeni in ga v skrajni sili opravimo, ko čakamo v vrsti pred spovednico. “To je sicer bolje kot nič,” meni pater Thomas. V zadnjem trenutku nam na misel običajno pridejo smrtni grehi, ki smo jih lahko storili le enkrat. Vendar bodo zato ostali v senci manjši grehi, ki bodo zaradi ponavljanja in brezbrižnosti do njih še naprej spodkopavali našo dušo.
Vodnik spraševanja vesti, ki ga je izdala apostolska penitenciarija poudarja, da je “dobra spoved vedno posledica prejšnjega iskrenega in poglobljenega spraševanja vesti; samo to lahko verujočega pripravi do tega, da začuti bolečino zaradi grehov in se je želi osvoboditi v srečanju z božjo milostjo v zakramentu sprave”.
Kako konkretno postopati? Sveti Ignacij navaja pet točk:
- Bogu se zahvalimo za vse dobro;
- prosimo ga za luč milosti, da bi spoznali svoje greje in jih zavrgli;
- v mislih pregledamo, kaj smo v mislih besedah in dejanju storili v nasprotju z Božjimi zapovedmi;
- prosimo odpuščanja za svoje grehe;
- sklenemo, da se bomo po Božji milosti trudili, da se poboljšamo.
Pasti, ki se jim moramo izogibati
Med spraševanjem vesti se moramo izogibati naslednjim pastem: “Ne smemo se osredotočati strogo na grehe, imeti težnjo po podrobnem preiskovanju in pri tem pozabiti, da smo poklicani k svetosti, hkrati pa tudi ne smemo misliti, da je svetost vnaprej darovana, da ne potrebuje prečiščevanja in nenehnega spreobrnjenja,” opozarja Roberge.
Kdaj pa vemo, da smo resnično prišli do konca spraševanja vesti? “Nikdar nismo popolnoma gotovi, da smo vse predelali,” nadaljuje, “a ena od milosti zakramenta sprave je ta, da večkrat ko gremo k spovedi, lažje postane in bolje se znamo gledati v resnici.”
Avtorica prispevka je Élisabeth Caillemer.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
