Odnos do stvari in dogodkov je nedvomno nekaj, česar nihče ne more zavzeti namesto nas. Nekateri ljudje izžarevajo pozitivnost. Gojijo optimizem, upanje, veselje. Izkazujejo hvaležnost in so mirni v težkih preizkušnjah.
Naša težava je v tem, da gremo skozi življenje velikokrat z zaprtimi očmi, saj v vsakem trenutku in vsaki okoliščini ne vidimo Njegove navzočnosti. Ne čudimo se vsemu, kar nam je v vsakem trenutku darovano. Nismo začudeni nad darovi življenja. V resnici pa nam iskanje Skrivnosti v stvarnosti nudi veliko upanja.
Resničnost je vedno pozitivna
Jezus je v vsakem težkem življenjskem trenutku znal ohraniti pozitivno in molitveno držo. Njegov cilj je bil vedno iskati Očetovo voljo. Tudi mi kristjani lahko zatrdimo, da je resničnost vedno pozitivna.
Vendar tega ne storimo zaradi tolažbe, temveč zaradi občudovanja, ki ga ta resničnost vzbuja v luči lastne izkušnje. Kolikokrat smo videli može in žene, ki se s stvarnostjo soočajo na način, ki “ni od tega sveta”.
Ne gre za optimizem v slogu “vse bo še v redu”. Gre za optimizem, ki nas sili, da iščemo Božjo voljo.
Zaklad za druge
Ni večjega pričevanja, kot je to, da z lastnim življenjem pokažemo, kako pozitivna je resničnost. Že sveti Pavel je oznanil:
“Da le živite tako, kakor je vredno Kristusovega evangelija! Tako bom, bodisi da pridem in vas vidim bodisi da bom odsoten, slišal o vašem vedenju, kako stojite trdno v enem duhu in kako se enodušno bojujete za vero evangelija” (Flp 1,27).
Kaj v teh zapletenih časih, ki jih živimo, potrebuje človeštvo? Srečati nekoga, ki nam izpričuje, kako se lahko naše življenje spremeni, če zaupamo v Kristusa in se mu pustimo ljubiti.
Ljubezen je ta, ki rešuje
Ko nekdo resnično izkusi, da je ljubljen, se pri njem pojavi nova oblika sprejemanja resničnosti. Zato lahko skupaj s Petrom rečemo: “Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš” (Jn 6,68). Brez tvoje besede in navzočnosti smo izgubljeni.
Kako ne bi bili vedno pozitivni, če vemo, da nas Bog ljubi in rešuje? Od kod izvira naše upanje? V trenutkih nesreče in obnavljanja je pomembno, da težav ne vidimo kot ovir in padcev, ne vidimo kot nekaj nepremagljivega.
Kako to storiti?
Zastavite si nekaj ciljev, prepoznajte dobre stvari, ki jih že imate v življenju, sprejmite spremembe in bodite odločni v tem, da boste iz preizkušnje izšli okrepljeni in boljši.
“Krepost upanja je odgovor na hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v srce vsakega človeka; privzema si upe, ki navdihuje dejavnosti ljudi; očiščuje jih tako, da jih naravnava na nebeško kraljestvo; varuje pred malodušnostjo; daje oporo v sleherni zapuščenosti; navdaja srce z veseljem v pričakovanju večne blaženosti” (KKC 1818).
Zatorej “Vse zmorem v njem, ki mi daje moč” (Flp 4,13)!
Živeti s pozitivno držo ne pomeni, da nas zlo, krivice, smrt, negotovost ne prizadenejo. Pomeni pa, da lahko rečemo, da ta, ki nam življenje daje v tem trenutku, to življenje daje za vedno. Človek je “edino zemeljsko bitje, ki ga Bog ljubi zaradi njega samega” (Gaudium et spes, 24). Mar ni to nekaj neverjetnega?
Živeti s pozitivno držo ni nekaj, kar je odvisno samo od naših moči, ki včasih popustijo ali nas zapustijo, ampak je odvisno od njegove odrešilne zmage, ki se razodeva v človeški skupnosti, ki ji rečemo Cerkev.
Ta, ki vse dela pozitivno, je Nekdo, ki je resničen, ki je vedno prisoten, čeprav deluje po tako slabotnih orodjih, kakršna sva jaz in ti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
