Poljak Wiktor Szponar je duhovnik po poklicu, po strasti tudi novinar. Deluje v Gdansku in je avtor knjižne uspešnice Życie po śmierci. Teologiczne śledztwo (Življenje po smrti. Teološka preiskava), ki se ukvarja z obsmrtnimi izkušnjami.
Sta klinična smrt in obsmrtna izkušnja pojma, ki ju lahko uporabljamo izmenljivo?
Klinična smrt ni teološki, ampak medicinski izraz. To je ena izmed faz umiranja – človekovo srce preneha delovati, prav tako se ustavi dihanje.
Obsmrtne izkušnje ali na kratko NDE (ang. near death experience), se najpogosteje pojavijo prav v tej fazi. Pravim najpogosteje, ker vsak pacient, ki je prestal klinično smrt, ni izkusil NDE.
Kaj je značilno za obsmrtno izkušnjo?
Najprej občutek blaženosti in opazovanje lastnega telesa iz ptičje perspektive. Pacienti po NDE, s katerimi sem se pogovarjal, so rekli, da so se zavedali, da so zapustili svoje telo – videli so ga na operacijski mizi, med operacijo so slišali pogovore zdravnikov.
Ena izmed pacientk je povedala, da je med opazovanjem zdravstvenega osebja, ki se je trudilo rešiti njeno življenje, v porodni sobi opazila uro, na kateri je bil prikazan čas. Kot se je pozneje izkazalo, je šlo za čas, ki je bil v njeni zdravstveni dokumentaciji zabeležen kot čas smrti. Zbudila se je pod belo rjuho v secirnici.
Pacienti pripovedujejo tudi o temnem predoru, na koncu katerega je luč. Mi, kristjani, verjamemo, da gre za Jezusa Kristusa, ki človeka obdari s popolnim, brezpogojnim sprejemanjem in ljubeznijo. Temu sledi nekaj, čemur pogovorno rečemo film življenja.
Kaj so ljudje, s katerimi ste govorili, povedali o srečanjih s svojimi preminulimi svojci?
Neka ženska je rekla, da je na drugi strani srečala svojo ljubljeno babico, teto, strica in moškega, ki ga ni prepoznala, vendar je čutila, da ji je zelo blizu. Ko je prišla k zavesti, je o tej izkušnji povedala svoji mami.
Ta se je razjokala. In čeprav je na podlagi njegovega opisa lahko uganila, kdo je bil tisti moški, ni rekla nič. To je storila šele dvajset let pozneje, ko je bila na smrtni postelji.
Iz predala je vzela staro fotografijo in hčer vprašala, ali prepozna moškega na fotografiji. Ta je odgovorila: “Ja, to je moški, ki sem ga srečala med obsmrtno izkušnjo.” Takrat ji je mama zaupala skrivnost, ki jo je skrivala vsa ta leta. Izkazalo se je, da je bil to biološki oče dekleta.
Umorjen je bil v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu. Po njegovi smrti se je mati poročila z drugim in hčerka ga je imela za biološkega očeta. Gospod Bog ji je naklonil milost srečanja s svojim očetom.
Ali vera ljudi, njihova narodnost in svetovni nazori vplivajo na to, kaj vidijo v procesu obsmrtne izkušnje?
Absolutno ne. In prav to je naslednji fenomen. Pripovedi ljudi z različnih kontinentov – judov, budistov, kristjanov – so med seboj skladne in v splošnem obrisu v skladu z nauki Katoliške cerkve. S tem, kar je na temo smrti zapisano v Svetem pismu, kar je zapisano v dokumentih Svetega sedeža.
Najobširnejša obravnavana skupina po obsmrtnih izkušnjah so ateisti, ki pravijo, da to, kar so doživeli na drugi strani, ni v skladu z njihovo temeljno “dogmo”, torej predpostavko, da Boga ni.
Očitno se ljudje na drugi strani sporazumevajo s pomočjo misli in ne besed. To je bližje telepatiji, torej terminu s področja new age, kot pa katoliški teologiji.
Pacienti sicer govorijo o neverbalni komunikaciji, vendar to nima nič skupnega s telepatijo, čeprav se to morda zdi smiseln zaključek.
Resničnost na drugi strani nas zelo zanima, vendar je ne moremo natančno opisati z besedami, umestiti znotraj nekih konkretnih okvirov. Seveda poskušamo to storiti, vendar neuspešno, ker – kot beremo v Svetem pismu – “Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil …” (1 Kor 2,9)
Ateist, ki je imel obsmrtno izkušnjo, bo rekel, da se je s svojimi bližnjimi sporazumeval s pomočjo telepatije, česar pa mu ne moremo zameriti, saj poskuša doživeto preprosto opisati s terminologijo, ki jo pozna.
Pacienti po obsmrtni izkušnji pravijo, da je bil trenutek vrnitve v telo, v “svet živih”, zanje neprijetna izkušnja. Postavlja se torej vprašanje, zakaj se vračajo?
Najpogosteje se vrnejo zaradi ljubezni. Da bi vzgajali otroke, namesto da bi postali sirote. Neki gospod, ki je imel obsmrtno izkušnjo, je rekel, da je ves čas, ko je bil na drugi strani, slišal molitve svojih živečih bližnjih – družine in prijateljev.
Včasih se vrnejo, ker preprosto še ni nastopil njihov čas. Neko dekle je reklo, da se je na drugi strani srečala s svojo babico, ki se je ob pogledu nanjo začudila in vprašala: “Kaj pa ti počneš tukaj?”
Zanimivo je, da obstaja določena meja in če jo prekoračimo, vrnitve nazaj ni več. Neka gospa, s katero sem se pogovarjal, se je srečala s svojim pokojnim očetom, ki mu … ni mogla pogledati v oči. Rekla je, da bi v nasprotnem primeru z njim razvila tako tesen odnos, da se ne bi mogla več vrniti. V njenem primeru je bila prav to meja.
Ali lahko pripovedi oseb po NDE štejemo za verodostojni dokaz za obstoj posmrtnega življenja?
Te pripovedi nas lahko navdihnejo za vero v večno življenje, molitev, duhovno iskanje. Za nas so lahko lepo izhodišče, ne smejo pa biti končna točka. Po pravilu: zdaj bom Sveto pismo postavil na polico, ker je napisano v nedostopnem jeziku, šel bom v knjigarno in kupil vse knjige na temo življenja po smrti in na njih utemeljil svojo vero.
To nima smisla (smeh). Izkušnje ljudi po NDE obravnavajmo kot pričevanja, s pomočjo katerih lahko okrepimo svojo vero in poglobimo svoj odnos z Bogom.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila poljska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno mesto
