Že precej časa smo ujeti v pandemiji in občutek negotovosti glede prihodnosti se samo še povečuje.
Prejel sem kar nekaj sporočil od ljudi, ki sprašujejo, ali je Bog vse to poslal nad nas, kje je Bog in podobno. Otroci, ko trpimo, ne smemo obupati.
Bog je neskončno usmiljen in nam je vedno pripravljen prisluhniti. Zato bodimo prepričani, da mu ni vseeno, ko vidi trenutno življenjsko situacijo, še manj pa, ko vidi vse trpljenje, ki ga neprestano povzroča ta pandemija.
Bog nas ne preizkuša, temveč kot vneti Oče te izzive uporablja za posredovanje dragocenih lekcij, ker nas ima rad. Kot piše v pismu Hebrejcem:
“Kogar namreč Gospod ljubi, tega vzgaja, in tepe vsakega sina, ki ga sprejema. Ko vas vzgaja, zdržite, saj Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kje je namreč sin, ki ga oče ne bi strogo vzgajal? Če vi ne bi bili deležni vzgoje – in te so deležni vsi –, bi bili nezakonski otroci, ne pa pravi sinovi” (Heb 12,6-8).
Trpljenje nas zbližuje z Bogom
Razumeti moramo, da Bog to počne z namenom, da bi okrepil našo vero in nas tako posvetil. Zaradi trpljenja ne smemo obupati, saj nas zbližuje z Bogom in ravno v trpljenju moramo zaupati svojemu Očetu.
Da bi premagali te trenutke stiske, se ne smemo osredotočati na težave, temveč na prisotnost Jezusa, ki je rekel: “To sem vam povedal, da bi imeli mir v meni. Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal” (Jn 16,33).
Je naš sopotnik, ki nam daje moč in občutek varnosti. Je zmagovalec nad smrtjo, ki je obljubil, da bo ostal z nami do konca. Ko nas on podpira, se nam ni treba ničesar bati.
Pravzaprav vsaka stiska s seboj prinese spodbudo za resnično spreobrnjenje, saj nas vodi do vztrajnosti in globoke izkušnje z Bogom. Zato ga ne bi smeli prositi, naj nas odreši trpljenja, temveč naj nam da dovolj moči, da ga lahko premagamo.
Vera in zaupanje
Pogosto je za to, kar manjka našim molitvam, potrebno zaupanje. Vera mora biti samozavestna, polna upanja, a obenem potrpežljiva. Vedeti je treba, kako počakati na Božji čas, ki ni enak našemu, kot uči Sirahova knjiga:
“Njega se drži in se ne umikaj, da boš nazadnje povišan. Vse, kar pride nadte, sprejmi, potrpi, kadar te doleti ponižanje, zakaj v ognju se preizkuša zlato, tisti, ki so Bogu po volji, v peči ponižanja. (V bolezni in revščini se zanašaj nanj.) Zanašaj se nanj, pa se bo zate zavzel, uravnavaj svoja pota in upaj vanj” (Sir 2,3-6).
Tudi če ne vidimo svetlobe na koncu predora, naj nas to ne odvrne, saj ta svetloba zagotovo obstaja. Ne prenehajmo moliti in čakati na Gospoda. Milost bo pravočasno podeljena, ker Božji čas ne sledi kazalcem naše ure.
A kljub temu smo krhki in v času stiske obupujemo ali celo dvomimo v Božjo moč. Na srečo tudi to razume, saj nas ima rad takšne, kot smo, in si za nas želi le vse dobro.
Po drugi strani pa moramo biti tudi zelo pozorni, saj včasih pričakujemo, da se bo vse zgodilo tako, kot ga prosimo, Bog pa nam pokaže rešitev na drug način, ki ga ne razumemo, ravno zato, ker nismo dovolj pozorni na njegova znamenja.
Opravite svoj del
Seveda bo Bog opravil svoj del, mi pa moramo opraviti svojega. Ni dovolj, da le mirno sklenemo roke in sede počakamo, da stvari padejo z neba. Moramo se boriti in izgubiti strah pred tem, da bi si upali, da bi bili ustvarjalni in predvsem da bi se na vse načine izogibali malodušju in apatiji.
Na koncu se spomnimo, da vztrajnost doseže vse. Bog ima takšno moč, da lahko doseže veliko več, kot ga prosimo ali kot si sploh lahko predstavljamo.
Avtor prispevka je oče Reginaldo Manzotti.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevod in priredba: Jezikovno Mesto
