Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Tor, 3. avgusta |
Blaženi Avguštin Kažotič
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Soočenje s tako travmatičnimi spoznanji te pretrese do dna, poseže v vse pore tvojega življenja”

Janja Zupančič

Filip Veber - objavljeno 01/05/21

"Vsakdo, ki se srečuje z neplodnostjo, jo doživlja na svoj način, vsaka zgodba je svet zase"

Klara Pavlinič je strastna pedagoginja, profesorica slovenščine, vzgojiteljica v dijaškem domu, športnica, glasbenica in še kaj bi se našlo v pisani paleti hobijev in dejavnosti, ki jih zaradi radovednosti ne zmanjka.

Klaro zaznamujejo pestro delo, pedagoška kariera, predvsem pa življenje, posejano tudi s pomembnimi preizkušnjami. Tudi te so jo vodile do študija psihosocialne pomoči, ki ga zaključuje z magistrsko nalogo o neplodnosti, v kateri izhaja tudi iz lastne izkušnje. Najbolj si želi živeti na polno, da bi srečanje z njo tudi druge obogatilo in osrečilo.

Kaj sploh pomeni neplodnost?
To pogosto enačimo s tem, da nekdo “ne more imeti otrok”. Zame je bilo to vedno boleče. Raje sem rekla, da ne vem, če bom kdaj imela otroke in če jih bom imela, morda ne bodo biološko moji.

Govoriti o neplodnosti pomeni govoriti o nešteto različnih zgodbah. Vsakdo, ki se srečuje z neplodnostjo, jo doživlja na svoj način, vsaka zgodba je svet zase.

Mislim pa, da vsaka z neplodnostjo zaznamovana zgodba prinaša veliko bolečine, strahu, negotovosti, predvsem pa soočanje z dejstvom, da so se določeni življenjski načrti podrli in da bo treba na novo premisliti pot do njihove uresničitve, včasih pa jih celo spremeniti. In to pogosto zelo boli.

Kako ste izvedeli, da morda ne boste mogli imeti otrok?
Zame se je trnova pot začela slabo leto po odločitvi, da bi poskušala zanositi. Ko se na testu nikakor ni pojavil tako pričakovani plus, me je začelo skrbeti. Sprva poskušaš preslišati dvom v srcu, toda na določeni točki veš, da bo treba iti v akcijo.

Zdravniški pregledi niso preprosti, ne prijetni, zame so bili tudi čustveno izredno izčrpavajoči. Počutila sem se, kot da sem vstopila v kolesje, ki me je posrkalo v svet preiskav, jemanja krvi, merjenja hormonov, testov, posegov, operacij …

Neplodnost oz. zmanjšana plodnost – ta izraz mi je veliko bolj pri srcu – ima lahko ogromno razlogov in do njih ni preprosto priti. Običajno okoli tretjina razlogov izvira v ženskem telesu, tretjina v moškem, tretjina se skriva pri obeh, deleža primerov pa ne znamo pojasniti. Včasih “na papirju” vse deluje, v praksi pa pač ne.

Kakšni so bili vaši odzivi?
Zame je bilo sprva vse skupaj zelo velik šok, pomešan z grozo, da mi med prsti polzijo moje življenjske sanje. Ogromno strahu, ki me je povsem ohromil.

Počutila sem se sama, v prvih mesecih niti nisem hotela z nikomer deliti, kaj se nama dogaja. Zdelo se mi je, da tega tako in tako ne more nihče razumeti.

Poleg tega pa so v tistem obdobju moje znanke in prijateljice ena za drugo naznanjale svoje nosečnosti in tako se mi je še bolj zdelo, da za mojo žalostno zgodbo v vsej sreči drugih preprosto ni prostora.

Thumbnail for read also
Preberite še:Ko otroka ni in ni

Problem neplodnosti danes pogosto še vedno tabu tema. Kako ste se soočili z okolico? Kako so bližnji sprejeli vašo novico?
S partnerjem sva bila v tej zgodbi skupaj, poskušala sva se skupaj soočati z vsem, kar se je dogajalo, sva pa to predelovala na zelo različna načina. Ljudje okoli mene …

Najprej sem predvsem sama potrebovala čas, da sem se spoprijateljila z dejansko situacijo, sprejela diagnoze, prišla do določenih zaključkov. O marsičem sem morala premisliti, saj se mi je s to novico podrl svet. Dokler nisem bila vsaj približno pomirjena, o tem nisem želela govoriti z drugimi.

V svoj krog bolečine sem spustila le najbližje. V prvih mesecih sem bila tako zelo sama, ampak sem po eni strani sama “poskrbela” za to. Težko je krmariti med tem, komu in koliko povedati. Tvegati neprimerne komentarje in še več bolečine? Se izolirati pred pomočjo in izkušnjami drugih?

Kakšni pa so bili odzivi bližnjih, prijateljev, znancev?
Šele pozneje sem počasi začela v svojo zgodbo spuščati vedno več ljudi, ko sem sama sprejela in na nek način vzljubila svojo zgodbo, začela v njej iskati moč in videla, kaj vse mi je bilo z njo tudi dano in ne le odvzeto, šele takrat sem bila pripravljena tudi spregovoriti o tem.

Odzivi okolice niso bili skoraj nikoli negativni, dokler je šlo za odprt in iskren pogovor. Slabe izkušnje imam le z ljudmi, ki delijo nasvete, ko jih ne prosiš zanje, ki hočejo vsiliti svoj pogled.

Kar nekaj “tradicionalnih” odzivov je, ki zelo bolijo. Če vprašate ženske, ki se soočamo z neplodnostjo (in žal nas je veliko), bomo naštele zelo podobnih deset odzivov, ki nam gredo na živce.

Druga stvar, ki boli, pa so ljudje, ki ne znajo pristopiti in se zato umaknejo. “Krivda” je zagotovo na obeh straneh, tudi jaz v tistem času pogosto nisem bila nasmejano in srečno bitje, morala sem čez mnoge boje in nisi prijetna družba.

Veliko sem jokala, bila tiho, se umikala, žalovala, razmišljala … Posledično izpadeš iz določenega kroga družbe; si predstavljam, da marsikdo ne ve, kaj bi takrat s teboj počel.

Danes vem, da sem potrebovala le ljudi, ki so zdržali ob meni – tudi takrat, ko sem bila čustvena razvalina. Hvala Bogu, ob meni jih je bilo kar nekaj.

Kaj vam je pomagalo, da ste prebredli to težko obdobje?
Zelo mi je pomagalo, da sem poiskala strokovno pomoč, da sem s psihoterapevtko predelala vprašanja, ki jih sama nisem zmogla. Veliko sem razmišljala, kakšna je moja vrednost, če ne bom mama. Se moja vrednost zmanjša, sem zaradi tega slabša? Je pomembno, koliko sem vredna v očeh drugih?

Veliko sem se spraševala, kaj sta moja pot in poslanstvo. Odrasla sem v okolju, ki je materinstvu pripisovalo ogromen pomen in moč. Vedno sem mislila, da bom temu sledila, sploh nisem razmišljala, da je možno kaj drugega.

V moji glavi je bila ideja prihodnosti tako zelo jasna, da je bilo tudi zaradi tega razdejanje ogromno, ko se je razbila.

Kako ste potem prišli iz tega prvega obdobja soočenja z neplodnostjo?
Do tega, da sem ponovno zadihala s polnimi pljuči, da sem ponovno premislila svojo poklicanost, da lahko rečem, da živim na polno kljub določenim neizpolnjenim hrepenenjem, da imam danes nove izzive v življenju, je bila dolga in boleča pot, ki je trajala mesece, če ne leta.

Posebno vrednost prinese tudi to, da se odpreš. Če mi je bilo na začetku pomembno ostati v zaupnem odnosu s svojo zgodbo, je na neki točki postalo dragoceno, da sem o tem tudi spregovorila. Bolj ko sem o tem govorila, več ljudi okoli mene je začelo govoriti o enakih temah.

Ugotovila sem, da nisem sama, da svojo bolečino neplodnosti delim z veliko ljudmi, celo s kom, ki mi je bil zelo blizu, pa o tem ni nikoli govoril. Vendar vse ob svojem času. Žalovanje je proces, ki se ga ne da prehitevati.

Mnogokrat ženske, ki nimajo otrok, postanejo na nek način mame mnogim. Lahko rečete, da ste zaradi izkušnje neplodnosti kot vzgojiteljica tudi mama, ne “samo” vzgojiteljica?
Težko odgovorim, ker ne vem, kakšna vzgojiteljica bi bila, če bi imela doma svoje otroke. Včasih se šalim z dijakinjami, da bom ves svoj materinski nagon in ljubezen, ki bi ju sicer dala svojim otrokom, dala njim, ker so ravno tukaj. (smeh)

Moja izkušnja je, da so me v najtemnejšem obdobju soočanja z neplodnostjo kakšni takšni komentarji zelo prizadeli. In pogosto so prišli iz cerkvenih krogov.

“Boš pa duhovna mama, boš pa svojo rodovitnost živela pri katehezah v župniji …” To je bilo zame izredno, izredno boleče. Temu bi rekla komentarji brez občutka.

Svojega dela ne vidim kot zamenjavo za materinstvo. Si pa predstavljam, da sem včasih bolj časovno fleksibilna od kakšne sodelavke z družino.

Bi lahko rekli, da ste danes srečni?
Ja, sem, resnično sem! Dolgo sem se borila in upala, da bom lahko z nečim zasula jamo, ki sem jo čutila v sebi. Sčasoma sem odkrila, da moje praznine ob neplodnosti ne more zapolniti nič. Svoji jami moram pustiti, da je takšna, kot je, in jo takšno vzljubiti.

Ko sem se nehala vrteti okoli tega, da bi na silo zapolnila praznino in sem raje začela okoli nje graditi nove gradove, sem dobila nazaj svoje življenje. Tudi zaradi tega danes lahko rečem, da sem srečna, kljub novim preizkušnjam, ki mi jih življenje pošilja na pot.

Danes vem, da je to proces, pot, ki je ne moreš prehoditi hitreje, ne moreš preskočiti nobenega koraka. Ne pravim, da nisem nikoli več žalostna ob misli, da morda ne bom imela svojih otrok, ampak s to bolečino sem se naučila živeti, od nje sem se ogromno naučila.

Kaj je vaše najpomembnejše sporočilo ženskam, ki se srečujejo s tem, da morda ne bodo mogle imeti svojih otrok?
Najprej, da niso same. V Sloveniji se menda vsak šesti par sooča s tem. Teh zgodb je veliko in se o tem vedno več govori. Zagotovo lahko najdeš skupino, ki te bo razumela in sprejela. Ko spregovoriš o tem, se v tvoji zelo bližnji okolici hitro pojavijo še tri ženske s podobno situacijo.

Naslednji nasvet: ne boj se poiskati pomoč! Soočenje s tako travmatičnimi spoznanji te pretrese do dna, zamaje veliko osebnih prepričanj, poseže v tvoje sprejemanje samega sebe, v partnerski odnos, odnos s prijatelji, v vse pore tvojega življenja.

Ni treba, da to bolečino nosiš sama. Želela bi si, da bi sama do tega spoznanja prišla prej.

Obstaja tudi veliko dobrih knjig, osebnih izkušenj … To mi je bilo zelo dragoceno, saj med drugim pokaže, kako različno ženske doživljamo težave s plodnostjo. Spomnim se pogovorov s prijateljico, ki se je soočala z podobno situacijo kot jaz.

Kako različno sva se odzivali na novice o nosečnosti, na novorojenčke, na pogovore o otrocih … Danes vem, da ni pravega načina žalovanja – vsak je pravilen. In tudi to je nasvet, ki ga želim dati: dovoliti si čutiti, dovoliti si žalovati v svojem tempu, dovoliti si svoj lasten proces zdravljenja.

Tags:
intervjuneplodnost
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
martin golob vlog 67
Martin Golob
Kaj je Martin odvrnil sošolcu, ki ga je zbadal, da smrdi po ̶...
2
zakonca kosi
Misticizem
Premierni vlog Simone in Matjaža ‒ zakaj se pred dopustom držita ...
3
Andreja Hergula
Nekoč ga je mama nerada spustila v kuhinjo, danes je kuharski zv...
4
HIDILYN DIAZ
Cerith Gardiner
Zlata olimpijka vsemu svetu pokazala svojo čudodelno svetinjico
5
BABY
Cerith Gardiner
10 čudovitih imen italijanskih svetnic za deklice
6
bostjan dolinsek
Jana Podjavoršek
“Maševal” je že kot otrok
7
Urška Kolenc
Zakonca, kjer je mož ženi tudi krstni in birmanski boter
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.