Točnega datuma Jezusovega križanja ni mogoče izračunati, ker Nova zaveza ne navaja niti približne datuma, takrat veljavni judovski koledar pa je nepoznan. Zahodni kristjani, vključno s Katoliško cerkvijo in protestantskimi denominacijami, izračunajo datum velike noči z uporabo gregorijanskega koledarja, ki je astronomsko bolj natančen koledar.
Leta 325 so na nicejskem koncilu vzpostavili formulo za veliko noč. Določili so, da je to nedelja po prvi spomladanski polni luni. V praksi to pomeni, da je velika noč vedno prva nedelja po prvi polni luni, ki pade na 21. marec ali po njem. Nicejski koncil je sklenil, da mora biti velika noč vedno v nedeljo, saj je bil to dan, ko je Kristus vstal od mrtvih.
Ker pa lahko pomladanska polna luna pade v različnih časovnih pasovih na različne dni - kar bi pomenilo, da bi bil datum velike noči lahko različen - Cerkev ne uporablja natančnega datuma velikonočne polne lune, temveč približek.
Odgovor prihaja iz judovskega koledarja. Pasha, judovska velika noč, je padla na datum pomladanske polne lune v judovskem koledarju. Jezus Kristus je bil Jud. Njegova zadnja večerja z učenci je bila velikonočni seder (večerja, ki je spomin na Gospodov mimohod). Zdaj ga kristjani imenujejo veliki četrtek in je četrtek pred velikonočno nedeljo. Zato je bila prva velikonočna nedelja nedelja po pashi.
Vzhodni pravoslavni kristjani še vedno uporabljajo starejši julijanski koledar za izračun velike noči. Pravoslavna cerkev uporablja popolnoma enako formulo, ki jo je določil nicejski koncil, le z drugačnim koledarjem.
Ker pa uporabljajo za izračun polne lune formulo, ki temelji na Metonovem ciklusu, tako izračunana polna luna odstopa od astronomske polne lune za več dni. Posledično je velika noč v pravoslavju pogosto več kot teden pozneje kot v Katoliški cerkvi, vsakih nekaj let pa se zgodi, da datuma sovpadata.
Več o pravoslavni veliki noči si lahko preberete v fotogaleriji:
