Boga ne zanimajo neodločni ljudje, ki, namesto da bi svoje življenje živeli, o njem zgolj sanjajo in hrepenijo po preteklosti. Bog bi lahko vse postoril brez nas, vendar želi, da sodelujemo pri njegovem delu.
Želi nas pridružiti svojemu stvarniškemu delu. V tem je veličina našega dela, ki ni izključno sredstvo za služenje denarja (lahko gre za prostovoljno delo, kar mu v ničemer ne odvzame vrednosti).
Delovanje izhaja iz kontemplacije
Osebe, “ustvarjene po Božji podobi”, so poklicane, da “druga z drugo in druga za drugo nadaljujejo delo stvarjenja, gospodujoč zemlji […] Delo časti Stvarnikove darove in prejete talente” (KKC § 2427).
Svetniki nas učijo z zgledom: nihče izmed njih ni stal križem rok. Molitev je vir za njihova dejanja, vendar jih ne nadomesti. Energično se posvetijo delu za Božje kraljestvo. Poglejmo si Devico Marijo po oznanjenju: ni se ustavila, temveč je šla na pot in pomagala sestrični Elizabeti.
Svetniki ne lebdijo: srce imajo v nebesih, a noge trdno na tleh. Najbolj kontemplativne osebe imajo mnogokrat izjemen občutek za konkretno in so zelo učinkovite, ker iščejo izključno Božjo voljo. Usmerjene so neposredno v cilj.
Zmotno je nasproti postavljati Marto in Marijo (Lk 10,38-42): izvoliti si “boljši del” ni nekaj, kar bi bilo ponujeno vsem, in tudi ne pomeni, da pustimo marte delati, ampak da delamo s pogledom na “boljši del”.
Delovanje ni nasprotno kontemplaciji; je njena posledica.
Graditi ali premišljevati: odločitev je naša!
Pred izzivi današnjega sveta se lahko vdamo pritoževanju, jokanju za nečim, česar ni več, razmišljanju, kako bi lahko bilo, in tako ostanemo nedejavni.
Predelovati in izboljševati svet ob kuhinjski mizi, v neskončnost razpravljati o tem, kaj bi morala storiti naš škof ali ravnatelj šole, kamor hodijo naši otroci, deliti ljudi na pozitivne in negativne, vse to je jalovo. Če ne celo škodljivo.
Božje kraljestvo ne potrebuje inšpektorjev za že opravljeno delo, ampak potrebuje može in žene, ki si upajo kaj storiti.
Delati pomeni tvegati: da se zmotimo, da se izpostavimo sodbi drugih, da sprejmemo kritike in očitke.
Da bi bili sol zemlje, se moramo z zemljo prej pomešati
Ohranjanje čistih rok je lahko, če jih imamo ves čas v žepih. Nekaj drugega je, če se soočimo s stvarnostjo, če se resno posvetimo služenju našim bratom in sestram, če dajemo pobude.
Si upamo kreniti z ustaljenih poti in poskusiti nove rešitve, odpirati vrata, se vzdigniti proti nesreči, povprečnosti, grdoti, bedi in vsakršnemu nasilju? Naši otroci morajo videti, kako se v življenju za nekaj zavzamemo, ne kako življenje trpimo.
Spodbuditi jih moramo, da se bodo nekoč sami zavzeli za “prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja” (KKC § 899).
Dejavnost ni vznemirjenje
Niso naša dela tista, ki nas približujejo k Božjemu kraljestvu, temveč je Bog ta, ki z nami približuje kraljestvo. Smo kakor orodje v njegovih rokah, bolj kot smo poslušni, bolj smo učinkoviti.
Bog nas ne prosi, da bi delali nemogoče. Od nas ne pričakuje, da bomo kopičili uspehe. Prosi nas le, da storimo tisto malo, kar nam zaupa. Da izpolnimo nalogo, ki nam je zaupana v času, ki nam je dan.
To pomeni, da moramo biti z njim “povezani” prek molitve: če pustimo, da nas prevzame hrupnost boja, in se ne ustavimo, da bi molili, bomo lahko dosegli velike uspehe, a kako rodovitni bomo v resnici?
Avtorica prispevka je Christine Ponsard.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Jasmina Rihar.
