Nihče ni vajen ure in ure gledati v lastni obraz na spletni kameri. Zato težave s samopodobo, ki se pri ljudeh pojavljajo v zadnjem letu kot posledica globalnega Zoom šolanja, sestankovanja in srečevanja, pravzaprav niso presenečenje.
Vodno gladino je zamenjalo okence na Zoom konferenci
V grški mitološki zgodbi se je mladenič Narcis dan za dnem ogledoval v vodni gladini in se zaljubil v svoj odsev. Tudi sodobne aplikacije za spletno sestankovanje, kot so Zoom, Teams in Viber, nam kažejo naš odsev.
A sodeč po številnih prispevkih na to temo, je rezultat ravno nasproten. Samopodoba ljudi, še posebej mladih, a še zdaleč ne samo njih, se je zaradi neprestanega ogledovanja svoje podobe na zaslonu računalnika namreč drastično poslabšala.
Strokovnjaki (psihologi, klinični psihologi, psihiatri, socialni delavci …) uporabljajo za novo motnjo izraz zoom dismorfija. Gre za popačeno percepcijo samega sebe, še posebej lastnega obraza, ki se odraža v anksioznosti, nezadovoljstvu, depresiji in povečanem povpraševanju po lepotnih posegih.
Po nekaterih virih naj bi v ZDA strokovnjaki za lepotne in estetske posege v enem letu, odkar so ljudje zaradi epidemije koronavirusa primorani mnogo več sestankov opraviti prek računalnika, opazili več kot 50-odstotni porast v povpraševanju po lepotnih operacijah in posegih.
Motnje v samopodobi, ki so jim podvrženi še posebej otroci in najstniki
ZDA je le ZDA, bomo morebiti pomislili, in njihovo okolje je vendarle drugačno od našega. To do neke mere zagotovo drži. A tudi pri nas ljudje, ki se ukvarjajo z mladimi, opažajo, da je njihova samopodoba zaradi selitve velikega obsega dela na spletne aplikacije slabša kot je bila. Kako to?
Čeprav so otroci namreč vajeni delati neštete “selfije” ali skrbno posnete videe ter jih deliti s prijatelji na družbenih omrežjih, vendarle niso še nikoli prej ure in ure strmeli v lastni obraz na spletni kameri.
Gre za premikajočo se sliko, ki nima vgrajenih filtrov za polepšanje kot npr. Instagram ali Snapchat. Spletna kamera kaže našo podobo v nelaskavi svetlobi, po nekaj urah sestankov ali spletnih predavanj, ko smo že izžeti in naveličani.
Spletna kamera je neusmiljena, strmenje v okvirček s svojim lastnim obrazom pa naporno in moteče. Namesto da bi se osredotočili na tistega, ki govori, se številni osredotočajo na svoj obraz in – žal – na njem opažajo številne stvari, ki jim pri tem niso všeč.
Popačena slika
Zavedati se moramo, da spletne kamere ne odražajo našega resničnega videza, temveč nekoliko popačeno podobo, v kateri proporci obraza niso povsem taki kot v resnici. Računalniška kamera namreč obraz optično razširi in mu odvzame nekaj tridimenzionalnosti.
Poleg tega razširi nos, zmanjša oči, poudari nepravilnosti (mozolje, podočnjake, gube) ter predvsem ne odseva normalnih barv, temveč na njej izgledamo bolj sivkasto bledi kot v resnici.
Če je naša samozavest že v osnovi nekoliko načeta, kot je pogosto pri najstnikih, je to zelo dober “teren” za nadaljnje razraščanje zaskrbljenosti in nezadovoljstva z lastno podobo. Do zoom dismorfije tako ni več daleč.
Zoom sestankovanje, ne glede na to, kako praktično je v določenih okoliščinah, pa nam razkriva še eno pomembno stvar. Narcisa ni osrečilo strmenje v lastni obraz v vodni gladini. Sodobnega človeka ne osreči nenaravno strmenje v lastni obraz na Zoom sestankih.
Naši bližnji ter vsi ljudje, s katerimi pridemo v (dejanski) stik, so tisti, v katerih lahko prek človeške interakcije spoznavamo sebe in uzremo lastno podobo.
Tehnika in digitalizacija sta morda napredni in nas v določenih okoliščinah lahko začasno rešujeta iz določenih zagat, a ljudje potrebujemo drug drugega. Človek ni ustvarjen za to, da bi zrl v lastno podobo, pač pa mora svojo Podobo iskati v Drugem.
