Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Sob, 19. junija |
Sveta Julija Falconieri
home iconŽivljenjski slog
line break icon

Kriminalec od otroštva, nato pa šok: Bog ga je spreobrnil, ko je v samici kadil Sveto pismo

Fotografija je last zavoda Kerigma.

Urška Kolenc - objavljeno 08/05/21

Pretresljivo pričevanje nekdanjega kriminalca, ki se je spreobrnil v zaporu

Nemec Wilhelm Buntz ima po telesu kar 148 tatujev, vsak od njih pa ga spominja na prav toliko kriminalnih dejanj, ki jih je storil v preteklosti. “Veliko hudega sem storil, nekaj neumnega, veliko drznega in v svojih poznejših letih morda tudi nekaj dobrega. Predvsem pa je nekdo drug naredil nekaj v mojem življenju: Bog,” v knjigi Človek, ki je kadil Biblijo pripoveduje nekdanji kriminalec, dolgoletni zapornik in spreobrnjeni kristjan.

Ranjeno otroštvo

Wilhelmova mama je ob spoznanju o tretji nosečnosti možu dejala, da otroka noče in da ne bo skrbela zanj. Po prihodu iz porodnišnice se je tako res zgodilo. Oče, ki je delal po 14 ur na dan, dolgo ni opazil, da za nebogljenega novorojenčka neustrezno skrbi njegova komaj štiriletna sestrica.

Po nekaj tednih mama ni več prenesla dojenčkovega joka, zato ga je odnesla na bližnje polje, kjer ga je našla soseda, poklicala policijo in malega Wilhelma so odpeljali v bolnišnico. Oče je mamo nagnal iz stanovanja in zahteval ločitev.

Dojenčka, ki je bil popolnoma podhranjen, njegovo telo pa polno izpuščajev, so zdravili pol leta, da si je opomogel. Prvi meseci življenja so v njem pustili globoke brazgotine, manjkala mu je bližina, ljubezen in nežnost, nagnjen je bil k samopoškodovanju.

Oče, ki so mu dejali, da bo imel v prihodnosti s sinom velike težave, ga je za pol leta prepustil v skrb pastorju v metodistični cerkvi in njegovi ženi. V tem času je navezal stik z nekdanjo zaročenko, se z njo poročil in nato Wilhelma zopet vzel domov. Ta je po polsestrinem rojstvu postal še bolj nasilen. Vse in vsakogar okoli sebe je zasovražil, kar je tudi vsem jasno pokazal.

Menjal številne vzgojne domove

Zaradi nevzdržnega obnašanja ga je oče pogosto pretepal in zapiral v hladno in temno klet. Uporniškemu otroku niso mogli pomagati niti urad za mladino in otroški psihologi. Eden od zdravnikov je dejal, da še ni videl otroka, ki je tako razžrt od sovraštva. Oče ga je tik pred vstopom v šolo oddal v enega od vzgojnih zavodov, ki jih je moral skozi leta večkrat menjati, saj ga nikjer niso mogli obvladati.

Še naprej je bil nasilen, kradel je, večkrat je pobegnil in nekaj časa živel razkošno, nato se je zopet vrnil. Pouka ni obiskoval, veselilo pa ga je rokodelstvo in igranje kitare. Želel je postati slaščičar, a so ugotovili, da je alergičen na moko. “Živel sem tjavendan in sem vedno tesneje zategoval oklep okoli svojega srca.”

Pri desetih letih ga je v domu obiskala mama. Upanje, da se je spremenila in bo lahko zaživel pri njej, se je kmalu razblinilo. To je bil trenutek, ko je sam sebi zabičal, da nikomur več ne bo dovolil, da ga tako prizadene. Od takrat mame ni videl nikoli več.

Pobeg, ki se je končal tragično

V enem od strogo varovanih domov se mu je ponudila priložnost za dokončen pobeg. Na večdnevnem izletu sta s pajdašem med begom z ukradenim avtomobilom in brez vozniškega dovoljenja povzročila hudo prometno nesrečo, v kateri je umrl policist. Wilhelm je bil obsojen na petletno zaporno kazen.

Prepričan je bil, da je edini, ki ga lahko osvobodi, njegov oče. Kljub nasilju in zavračanju je bil zanj velik človek, zato mu je napisal pismo in opisal svoj položaj. Oče je po nekaj mesecih prišel na obisk, ga močno udaril in brez besed odšel. “Ta dan je moje srce postalo trdo. Še trše kot sicer.”

Vnovični padec

Nekaj tednov pred izpustom se je oče omehčal in mu sklenil pomagati. Zaradi nočnih mor je začel posegati po alkoholu, v službi so ga kmalu odpustili, oče pa ga je izselil. Znašel se je na starih potih in postajal čedalje bolj znan v kriminalnih krogih. Nekega večera ga je pijani moški toliko časa nadlegoval, da se je fizično znesel nad njim. Pozneje je izvedel, da so bile poškodbe tako hude, da je moški zaradi tega umrl. Ne da bi vedel, je drugič nekoga ubil.

Hkrati pa je imel Wilhelm tudi drugo plat in se je znal zavzeti za šibkejše. Pred posilstvom je rešil žensko, s katero sta postala dobra prijatelja. “Imel sem resnične in pozitivne občutke do nekega človeka, morda prvič v svojem življenju.” Po ponesrečenem ropu so ga policisti kmalu našli in aretirali.

Pristal je v strogo varovanem zaporu, njegova obtožnica pa je obsegala 148 točk. Kljub zagovornikovemu predlogu, naj prizna storjena dejanja, saj bi tako dobil občutno manjšo kazen, je vztrajal pri molku. Njegov sodni proces je v dvorani spremljalo več kot 100 ljudi. “Nobena od prič ni mogla zarisati lepe slike o meni, čeprav je sodnik vedno znova povpraševal po tem.” Na sodišču je pričal tudi njegov oče, ki si je za sina želel smrtne kazni. Obsojen je bil na 25 let zapora.

Kadilec Svetega pisma

V zaporu se je zelo hitro naučil, kako se povzpeti v sam vrh hierarhije med sojetniki. Izkazoval je prezir do paznikov in se zapletal v prepire. Zaradi svojih dejanj je moral veliko časa preživeti v samici. Edini predmet, ki ga zapornik lahko vzame s seboj, je Sveto pismo, Wilhelmu pa je s pomočjo drugih uspelo pritihotapiti tobak in vžigalnik. Ker so mu manjkali lističi za zvijanje, je za to uporabil kar liste Svetega pisma. “‘Ha, in zdaj poglej, kaj lahko delam s tvojo besedo, ti genialni Bog!’ sem kričal v sebi, prijel prvo stran s kazalcem in palcem, počakal nekaj sekund ter jo počasi in z užitkom iztrgal iz vezave,” pripoveduje.

V šestih letih je med bivanjem v samici pokadil celo Staro zavezo. Pred tem je iz dolgčasa vsako stran podrobno prebral, včasih celo večkrat. “Večji del besedila me je pustil hladnega, zaradi nekaterih stvari sem stresal z glavo, ostalo me je razjezilo. Me je pa tudi kaj zadelo.”

Čeprav so postopno spremembo, ki se je pri njem zgodila v enem letu, opazili tudi drugi, mu niso čisto verjeli. Prepričani so bili, da nekaj načrtuje. Wilhelm je bil kar naenkrat pripravljen pomagati, bil je prijazen, posredoval je v sporih, udeleževal se je biblične pogovorne skupine.

“Drugi so me razglasili za norega in so mi verjetno zavidali droge, ki sem jih vzel. […] Moji drogi sta se imenovali resnica in sprava in naredili sta me res odvisnega.” Sveto pismo je postalo temelj njegovega življenja. Še danes ga v celoti prebere večkrat na leto.

Pismo državnemu tožilcu

Po spreobrnjenju je Wilhelm Bogu priznal vse svoje grehe in se zanje pokesal. Vsako storjeno kaznivo dejanje je zapisal v pismu, ki ga je nato iz zapora odposlal državnemu tožilcu. “Moje pismo je bila moja pokora. Moje pismo je bilo moje uradno priznanje. Nisem mogel zdržati tega, da sem bil oproščen 100 od 148 točk obtožnice.”

Zavedal se je, da zaradi tega verjetno nikoli več ne bo na prostosti.

Vedel sem, da Bog ne želi, da gremo po lahki poti, da smo neodločni in se nekako pregoljufamo skozi. Želi, da gremo po ravni, pošteni in iskreni poti. Tudi če nas boli.

Presenetil ga je sodnikov odgovor, da je slišal za njegovo spreobrnjenje in ga zaradi tega ne bodo preganjali.

Nova priložnost. Tokrat je ni zapravil

Po 15 letih prestane zaporne kazni je bil Wilhelm izpuščen. Sklenil je, da se bo osebno opravičil vsem, ki jih je kadarkoli prizadel in jih prosil odpuščanja. “Nisem hotel biti junak, ki mu vsi ploskajo. Hotel sem le svoje življenje spraviti v red.” Pri svojih skoraj 40 letih je prvič objel očeta.

Vabili so ga na številna pričevanja, hkrati pa so do njega še vedno gojili nezaupanje. Ugotovil je, da je življenje zunaj zapora vse prej kot preprosto. Na enem od pričevanj so ga obtožili vloma v avtomobil, kar ga je za kratek čas znova popeljalo k staremu življenju. A Bog ga je tudi tokrat rešil.

S trdim in poštenim delom je v nekaj letih poplačal vse dolgove in za eno leto odpotoval v Južnoafriško republiko, kjer se je vpisal v svetopisemsko šolo. Ustvaril si je družino in vse do upokojitve delal kot socialni delavec v domu za slepe.

Nihče ne more pasti tako globoko, da ga Bog ne bi mogel znova pobrati. Krivde ne smemo jemati na lahko, prepričani pa smo lahko, da jo je mogoče odpustiti. Kajti Bog je zvest in drži svojo besedo.

Tako opogumlja nekdanji zapornik, ki je pričeval tudi pred slovensko publiko. Posnetku pričevanja, ki ga je organiziral zavod Kerigma, lahko prisluhnete v spodnjem videu.

Tags:
spreobrnjenje
Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.