Mislim si, da "obroditi svoj sad" (Jn 15,5), kar naj bi bil človekov življenjski cilj, torej narediti svoje življenje rodovitno, nekaj ustvariti, nekaj pustiti za seboj, če prav razumem Jezusa, nikakor ne pomeni, da svoje življenje kronamo z diplomo iz krščanske popolnosti.
Sicer bi bil Jezus povsem enak kot na stotine drugih sodobnih gurujev, ki za življenjsko izpolnitev nekega človeka postavljajo nek uspeh.
Navzeli smo se te miselnosti. Tako smo se naučili in navadili svojo ljubljenost, vrednost in dragocenost, celo pomembnost za ta svet, recimo z modernejšim izrazom, svojo samozavest graditi na svojih uspehih, na dosežkih, "pridnosti", na tem, da smo prikladni zapovedim perfektnosti našega sveta.
Iz lastne moči, torej. Težava je v tem, da nas ta slej ko prej pusti na cedilu. Sredi napak in zavesti o lastni nepopolnosti se ta zavest sesuje kot hišica iz kart.
Prava samozavest, ki zmore preživeti našo nepopolnost, lahko zato zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: "Ostanite v meni" (Jn 15,4). To je neskončno potrebna stvar, zavedati se, čigavi smo.
Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno.
Če mislimo, da nismo od nikogar, zaradi česarkoli že, kar smo naredili, zaradi katerega koli poraza, napake že. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo.
Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne, neizpolnjene ljudi.
Jezusov "Ostanite v meni" zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in izpolnjujemo zapovedi. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine.
In govori o tem, da je v veri v to povezanost naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. Izpolnitev. Ne v dosežkih, temveč v veri v ljubezen Boga. V zavedanju, da smo njegovi. In da bomo njegovi tudi ostali, ne glede na vse.
Zato "ostati" ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. "Ostati" ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. "Ostati" pomeni ne pozabiti, da je Njegova ljubezen močnejša od mojih grehov.
Pomeni torej razumeti, da Nekdo ljubi mojo nepopolnost, verjeti to in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, kar se je zgodilo, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti, zvečer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi, in moliti.
Ker smo Njegovi.
Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 70, številka 18.
