Aleteia logoAleteia logo
Aleteia
Ned, 19. septembra |
Sveti Januarij
home iconŽivljenjski slog
line break icon

“Zdaj sva skupaj v vsem, in čeprav pridejo preizkušnje, vem, da sva skupaj na istem čolnu”

David Šavli

Katarina Berden - objavljeno 10/05/21

Pogovor z zakoncema Rojko

Jerneja in Rok Rojko se poznata že od mladostnih let, ko sta bila oratorijska animatorja in prijatelja. Prijateljstvo je preraslo v zaljubljenost in pozneje v resno zvezo. Danes sta pedagoška delavca, zakonca in starša dvema fantkoma.

Kakšna je vajina (skupna) zgodba?
Jerneja: Rok je bil moj birmanski animator in tudi moja prva “najstniška ljubezen”. Takrat je bil zaseden, sama pri sebi sem si mislila, da je “fant za resne zveze” in da se ne splača upati, da bo še kdaj samski, haha. Pa sem ga prebolela.

No, potem so prišla leta in leta prijateljevanja. Teh je bilo približno deset. Iskreno – velikokrat mi je kot prijatelj paral živce! Vedno pa sem vedela, da je dober človek. Potem pa, ko je bil čas pravi, je prijateljevanje preraslo v nekaj več. Očitno sva morala vsak pri sebi na določenih področjih dozoreti. Na veliko področjih pa še morava, haha.

Rok: Meni je bila Jerneja vedno simpatična, lahko se je bilo zaplesti z njo v pogovor. Všeč mi je bil njen bojevit karakter in sposobnosti, ki jih ima. Da bi bila midva skupaj, praktično nisem nikoli pomislil, saj sva bila skoraj deset let prijatelja in nič več kot to … do usodnega potovanja v Italijo. Nato pa se je začelo. 😉

Oba sta bila vrsto let oratorijska voditelja. Kaj vama je dala izkušnja oratorija?
Jerneja: Kar mi prvo pade na pamet – dobre ljudi okoli sebe! Oratorij je kompleksen projekt, ki ne traja le en teden, ampak so v ozadju meseci priprav in potem še evalvacij. Kot skupnost smo leta in leta rasli. Izkazalo se je, da je pot res več dala kot sam cilj, kot pravi Nejc Zaplotnik.

Pa ne samo številnih prijateljstev, ampak tudi varno okolje za učenje za življenje (prve ljubezenske zveze, reševanje sporov, usvajanje voditeljskih in organizacijskih veščin, igranje novih inštrumentov, novinarski, dramske in druge ustvarjalne podvige), rasli smo v samostojnosti, samozavesti, odgovornosti …

Nenazadnje pa sta se očitno vneli tudi najini “pedagoški srci”, saj sva se oba odločila za karierno pot, ki spominja na ta, mladinska leta. Ob vsem tem, sploh ne vem kdaj in kako, se je v meni spontano razvijala duhovnost. Lagala bi, če bi rekla, da sem kot šestnajstletnica zaradi svoje vere tako rada zahajala v cerkev.

Mislim, da nisem edina in da veliko mladih ne deluje tako. Mene je pritegnilo vzdušje v skupnosti. Ko odraščaš, pa se začenjaš spraševati, kaj je pri starejših animatorjih, ki “rinejo voz”, vir za njihovo dobroto, energijo srčnost, nesebičnost, potrpežljivost … 

In npr. komu si lahko hvaležen, da si vsega tako lepega deležen. Počasi odkrivaš skrivnosti duhovnega sveta – tako, pristno, ne zgolj naučeno.

Rok: Mislim, da je Jerneja zelo lepo odgovorila. Sam sem bil vrsto let voditelj naše mladinske skupine in naš cilj ni bil samo izpeljava oratorija. Trudili smo se, da smo mladinsko pastoralo peljali vse leto, si organizirali razne vikende, duhovne in družabne večere … želeli smo biti skupnost.

In tudi midva z Jernejo se ne bi spoznala in se poročila, če se ne bi srečala tam. In nisva edina. 😊 Tudi za svoje otroke si želiva, da bi v župniji našli varno zavetje šole, doma, župnije in igrišča – to, kar oratorij je!

Midva sva to srečo imela in mnogokrat, ko se teh oratorijskih/animatorskih let spominjava, si rečeva, da so bila to res lepa najstniška leta, ki so naju izoblikovala.

Nekaj časa sta bila vzgojitelja v dijaškem domu. Kaj je tisto, v čemer je vzgojitelj drugačen od staršev in sovrstnikov, kaj lahko da svojim varovancem?
Jerneja: Tu bo Rok lahko najbrž povedal veliko več, saj je poklic opravljal več let. Od sovrstnikov se gotovo loči že po tem, da ima več življenjskih izkušenj za sabo, več odgovornosti, zato navadno vidi širšo sliko, bolje predvideva posledice morebitnih odločitev, doživlja kakšno težavo manj dramatično in je v svojih mnenjih morda manj absoluten, v odločitvah pa manj impulziven (ker so ga to naučile napake iz mladostnih let) ipd.

Od staršev pa se gotovo loči po tem, da dijaka pozna na drugačen način. Saj veste, kako se prebudijo različne plati osebnosti v različnih krogih ljudi. Verjetno si kot vzgojitelj želiš biti “nekje vmes”. Priti blizu kot navadno v teh letih lahko le sovrstniki in biti zgled kot mama oziroma oče.

Rok: Službo vzgojitelja v Domu Janeza Boska sem opravljal osem let. To so bila zelo lepa “poklicna” leta. Na vzgojitelja v poklicnem smislu gledam kot na nekoga, ki mora svojega varovanca imeti rad, predvsem v njem videti dobre lastnosti in ga spodbujati, da gradi na teh lastnostih.

Mladostnik ima v najstniških letih dovolj okolja, ki ga po njegovem mnenju “duši”. Šola mu jemlje prosti čas, starši imajo do mladostnika svoje zahteve in pričakovanja, sovrstniki pa so v enakem položaju kot mladostnik sam. Naloga vzgojitelja je torej, da posluša in mladostnika sprejme takšnega, kakršen je.

Ko se enkrat vzpostavi “odnos” med mladostnikom in vzgojiteljem, potem se vzgoja začne. Če mlad človek vzgojitelja ne prepozna zaradi “odnosa”, potem vzgojitelju tudi sklicevanje na pravila in hišni red ne bo kaj veliko koristilo.

Don Bosko je rekel: “Vzgoja je stvar srca!” Zelo pomembno pa je tudi to, da je vzgojitelj zgled – da ima vrednote in jasno vizijo za življenje. Z zgledom bo smerokaz za mlade.

Ne vem sicer, kaj od teh reči je meni v osmih letih v Želimljem uspelo. Upam, da vsaj nekaj.

Imata dva otroka, kaj si z vzgojo želita prenesti nanju?
Jerneja: Da se trudita biti dobra človeka. Si znati odpustiti, če jima kdaj to ne bo uspelo. Se obdati z dobrimi ljudmi in jim biti zvesta. Ostati radovedna, iskrena in čuječa. Srčna in navihana. Postati delavna in vztrajna pri usvajanju ciljev.

Prepoznati Božje in znova in znova opaziti stvari, za katere sta lahko hvaležna in niso samoumevne. Mislim, da je to zdanje ključno za srečo, ki jima jo srčno želim.

Rok: Za Izaka in Pavla si želim, da bi se veselila življenja, ga sprejemala in širila. Da bi raje videla dobro kot slabo. Želim jima tudi preizkušnje, saj vem, da ob njih najbolj zrasteš. Upam, da bosta kljub preizkušnjam ohranila vero v Boga.

Si vzameta tudi čas samo zase? Kaj vama ta čas pomeni, kako ga izkoristita?
Jerneja: Si, a premalokrat. Mlajši sin je še dejansko dojenček, haha. Že zato sva zelo omejena, tudi ko dobiva varstvo za zmenek in ne za opravke. Najbolj naju poveže skupno kolesarjenje. S kakšno vmesno kavico in klepetom. Iskreno rečeno, težko je negovati odnos mož – žena, ko so otroci tako majhni.

Biti mama je tako globoko zakoreninjena poklicanost, da zase lahko rečem, da velikokrat ne zberem energije za negovanje drugih odnosov (v meri, kot bi želela), kar pa seveda ne pomeni, da (mi) niso pomembni.

Rok: Vsekakor nama zmanjkuje kakovostnega časa za naju. V štirih letih naju je doletelo toliko sprememb, da še sama sebe težko dohajava. 😊 Ampak tako pač je … Ustvariti večjo družino je zahteven proces, ki pa bo (tako pravijo modrejši od naju) vse odtehtal, ko bova čez več deset let pobirala sadove dela, ki ga trenutno opravljava.

Zdaj pa nama ostane kolesarjenje, kavica, morda kakšna večerja. Zelo sva hvaležna starim staršem, da nama omogočijo kakšne kratke pobege v dvoje.   

Lahko na kratko opišeta, kako je izgledal dan vajine civilne poroke? Pot do tja je bila precej neobičajna, kajne? 😊
Rok: To pa je bil zares čudovit dan. Ko sva postala fant in dekle, sva skupaj veliko prekolesarila. In tako se je dokaj hitro porodila ideja, da če se poročiva, narediva kolesarsko poroko. In bilo je tako.

Okoli trideset svatov je tako z nama kolesarilo iz Ljubljane na Bled, kjer sva se civilno poročila. Na civilni poroki smo bili tako vsi navzoči oblečeni v kolesarsko opravo, pred matičnim uradom na Bledu pa je bilo tisti dan “veliko” koles.

Zelo veliko srečo sva imela tisti dan z vremenom, saj je bilo sončno in na Bledu prek 35 stopinj. Skratka, bilo je nepozabno.

Jerneja: Res je bil prečudovit dan. Sama, sva si za namen tega dogodka izdelala posebne “poročne” drese.

Kaj vama pomeni zakon?
Jerneja: Povezanost (ali bolje rečeno stalno iskanje poti za povezanost), stabilnost in varnost, odpuščanje (veliko vsakodnevnega odpuščanja, haha), skupno vizijo, oporo, tolažbo, živeti podobne vrednote, domačnost, učenje in rast.

Rok: Meni sveti zakon pomeni pristan. Zdaj sva skupaj v vsem, in čeprav pridejo preizkušnje, vem, da sva skupaj na istem čolnu. V zakonu so stalnica spremembe, žena in mož pa ostaneta ista. In sveti zakon je lahko lepo zagotovilo, popotnica, da bo tako tudi ostalo.

Tags:
intervjuzakon

Podprite Aleteio!

Želimo si, da bi bila Aleteia vsakomur prosto dostopna. Ne zahtevamo registracije oziroma prijave. Trudimo se omejevati oglase, da ne bi bili preveč moteči, in, kolikor je mogoče, omejujemo stroške.
Vaši velikodušni darovi v podporo Aleteii bodo omogočili, da bodo desettisoči še naprej lahko brezplačno uživali v Aleteijinih vsebinah, ki ljudem lepšajo življenje, izobražujejo, spodbujajo in širijo dobro.
Aleteia želi služiti svojim bralcem in jim nuditi to, kar jih bogati. Da bi to lahko čim boljše počeli tudi v prihodnje, vas prosimo za finančno podporo.

Hvala že vnaprej!

Urška Leskovšek,
urednica Aleteie Slovenija

Top 10
1
Patricija Kavčič
Tako mlada pa že poročena?
2
misticizem zakonca kosi vlog 3
Misticizem
Kako otroci vrtijo Matjaža okrog prsta? In kdaj “zmrzne” še sam?
3
Angelic,Boy
Dolors Massot
Deček z izbiro darila za prvo sveto obhajilo osupnil vse
4
Aleteia Slovenija
Kako je s pogoji PCT na porokah, pri spovedi, za bralce in otroke...
5
FAMILY
Theresa Civantos Barber
Svojim otrokom vsak dan zastavite ti dve vprašanji
6
spela leskovar
Lojze Grčman
Prej je vse dni delala za šankom, po lekciji raka pa bistveno bol...
7
WEB2-WOMAN-CHURCH-GODONG-FR146187A.jpg
Aleteia Slovenija
Črno na belem: PCT tudi v cerkvah
Več
E-novice
Prejmi Aleteio v svoj e-nabiralnik. Naroči se tukaj.