"A boš res to gledala?" je vprašal mož, ko sem prižgala resničnostni šov Sanjski moški, ki ga trenutno predvajajo ob koncu tedna v najbolj gledanem terminu na eni od komercialnih televizij.
Saj po svoje ga razumem. Resničnostni šovi niso ravno oddaje, kjer bi si človek pretirano razgibal možganske celice. Namenoma so ustvarjeni, da igrajo le na naša čustva. A če jih zmoremo gledati z nekaj kritične distance, nam lahko povejo tudi marsikaj o svetu, v katerem živimo. Recimo, kakšna sta danes sanjska moški in ženska.
Sanjska ženska je še vedno mlada. Večina tekmovalk je v zgodnjih dvajsetih, ena celo komaj polnoletna. Prepričevanje, da je čisto vseeno, ali se poročiš pri 25 ali pri 35 letih, se torej očitno še ni usidralo v podzavest ljudi.
Zanimivo je poslušati, kaj v oddaji govorijo. Sploh sanjski moški pogosto poudarja, kako zelo si želi družine, da hrepeni po otrocih. Pogosto tudi poudarja lep odnos s svojo mamo in očimom. Končni cilj oddaje naj bi tako ali tako bila poroka med sanjskim moškim in zmagovalko.
Za tekmovalce v tej oddaji poroka ni nekaj zastarelega, svet ni že tako ali tako prenaseljen in otroci niso zgolj breme, ki te omejuje pri samouresničevanju.
Pa še ena tradicionalno ženska lastnost, ki jo družba poskuša izbrisati, se je izkristalizirala že v prvih nekaj oddajah: "sanjski" Gregor ima raje dekleta, ki se mu ne mečejo pred noge, ki ga ne osvajajo, ne prevzemajo pobude, temveč si pustijo dvoriti.
Iz komentarjev in odzivov gledalcev se čuti, da so bolj zadržana dekleta ljubša tudi njim.
Skratka, zdi se, da si neodvisno od družbenega prizadevanja dekleta še vedno želijo biti princeske v dolgih elegantnih oblekah, želijo, da jih osvoji sanjski moški, želijo se počutiti varno v njegovem objemu in mu po poroki želijo roditi otroke.
Če torej po naključju kdaj pogledate kakšno epizodo oddaje Sanjski moški in morda zavijate z očmi ob umetnih nohtih, trepalnicah, ustnicah ali ob popačeni slovenščini, se spomnite, da je vse skupaj velik dokaz, kako so tradicionalne vloge moških in žensk med ljudmi še vedno varno zacementirane.
Prispevek je bil v celoti objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
