Pred prejemom svetega obhajila in branjem Božje besede pri sveti maši najprej izpovemo kesanje in pred Bogom priznamo, da smo grešili.
Najpogostejša oblika priznanja grehov je kesanje ali “Confiteor” (“Priznam”).
Vsemogočnemu Bogu
in vam, bratje in sestre,
priznam, da sem grešil
v mislih, besedah in dejanju,
mnogo dobrega opustil
in slabega storil.
[Trkamo se na prsi.]
Žal mi je, zelo mi je žal.
Zato prosim sveto Devico Marijo,
vse angele in svetnike
in tudi vas,
prosite zame Boga, nebeškega Očeta.
V Splošni ureditvi rimskega misala je ta del maše podrobno pojasnjen:
Namen teh obredov je, da bi verniki, ki so se zbrali, postali občestvo in da bi se pravilno uglasili za poslušanje Božje besede ter vredno obhajanje evharistije.
(SURM 46)
Ta oblika javnega priznanja grehov ima korenine v judovski sinagogi in je bila del prvih krščanskih bogoslužij v 1. stoletju.
V Nauku dvanajstih apostolov (Didahe) iz 1. stoletja je zapisano: “Na vsak Gospodov dan pa se zberite skupaj, lomite kruh in se zahvaljujte, potem ko boste priznali svoje grehe, da bo vaša žrtev resnično čista.”
Zahvaljevanje in “lomljenje kruha” sta torej mogoča šele po priznanju grehov.
Trkanje po prsih kot cestninarji
Eden izmed osnovnih virov za to starodavno izročilo je Jezusova prilika o farizeju in cestninarju:
Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takole: “Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.” Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: “Bog, bodi milostljiv meni grešniku!” (Lk 18,10-13)
Katerega od njiju je Jezus bolj cenil?
“Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.” (Lk 18,14)
Bog si želi, da bi imeli ponižno srce, in med sveto mašo nas uči, kako naj vadimo tovrstno ponižnost.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
